Otroci Slovenije

Bliža se dvajseti Dan državnosti. In ob tem pomislim, kaj je država do sedaj že naredila in kaj sem naredila jaz. Rojena sem bila v Jugoslaviji in shodila v Sloveniji. In to vse v istem letu.

Potemtakem je Slovenija moja dežela. Obe sva muhasti postadolescentki z norimi in ponavadi neuresničljivimi idejami za prihodnost. Obema se sanja ne, kako svetla ali temna bo najina prihodnost iz dneva v dan se sprašujeva koliko žgancev bo še treba pojesti, da se lahko primerjava s tistimi »izkušenimi«. Ampak ne bom rekla, da sem sama kot Slovenija. Tako zelo si tudi nisva podobni, pripadava pa isti generaciji.

To je tista generacija, ki bo popolnoma spremenila svet. Vsaj tako sem verjela v mlajših letih ko sem prvič ugledala prizore vojn po televiziji. »Ko bomo mi veliki se to že ne bo dogajalo. Nikoli.« Verjetno je šlo le za mladostniško naivnost, a nikoli nisem prenehala verjeti v našo generacijo. Pravijo, da smo konformisti, vse drugo kot uporniki. Ko pa nekaj huliganov razbije parlament smo brezglavi podkupljeni razvratneži, ki se ne znamo upreti tako, kot so se še vsi pred nami. Ampak tega ne vidim kot našo slabost. Vidim nas kot edine, ki sploh lahko še kaj postorimo v trenutno politično in gospodarsko utrujeni državi, ujeti v neka stara prepričanja, ki ne vodijo nikamor. Včasih so rekli, da na mladih svet stoji. V nas nihče ne verjame več. In to je naša prednost. V nas ni vloženega veliko upanja, ampak slutim, da so nam usojene velike stvari. Mi smo tisti, ki se spominjamo le ene države in to je Slovenija, torej jo poznamo bolje kot kdorkoli drug. V tem je naša največja prednost.

Sem ena redkih, ki verjame v svojo generacijo. Ker je edina generacija prihodnosti. Verjamem tudi v Slovenijo, čeprav ji ob okroglem rojstnem dnevu bolj slabo kaže. Vseeno je to naša država in verjemimo vanjo, če že v politiko ne.

V tem se še UKOM strinja z mano:

Kdo se boji slovenske glasbe?

Prihaja drugi stadionski koncert Siddharte. In v tem kontekstu bi se rada dotaknila pomena in namena.

Veliko ljudi pravi, da je slovenska glasba zanič. Da je edina dobra glasba v tujini, pa tudi če je to le čez mejo. No jaz se s tem ne strinjam. Res je, da je v Sloveniji veliko glasbe za na odpad, je pa tudi veliko glasbe, ki je dejansko zelo dobra in primerljiva z glasbo, ki je poznana mednarodno. Vendar se tega ne zavedamo in bojezljivo posegamo v tujino. Ker kaj bo en mali Slovenček proti celemu svetu. Zato pa na Evroviziji nismo prišli višje od sedmega mesta. Zaradi naše bojezljivosti in manjvrednostnega kompleksa.

Ampak to ni kar sem v prvi vrsti hotela povedati. Želim si, da bi ljudje razumeli, da to, da je glasba slovenska, v slovenščini in od slovenskega izvajalca, ne pomeni, da je to slaba glasba, ki se ne more primerjati s svetovnimi zvezdami. Po mojem mnenju jih nekateri slovenski glasbeniki celo prekašajo. Poglejte Siddharto, Dan D, Elvis Jacksone, Vlada Kreslina neverjeten vokal Maje Keuc, Severe Gjurin, veliko starejših pevk … Še bi lahko naštevala in seznam je v resnici zelo dolg.

In zaradi tega ne razumem glasbenih urednikov, ki jih le predpisane kvote »prisilijo« v predvajanje slovenske glasbe. Nihče jih ne sili, da predvajajo Sašo Lendero, če je nočejo. Slovenske glasbe je veliko in na voljo je polno različnih zvrsti. In če glasbe uredniki nočejo predvajati, je to tudi slaba spodbuda za slovenske izvajalce. To je samo moje mnenje, da ne bom sedaj izpadla kot zagovornica Domna Kumra, Damjana Murka in podobnih.

In sedaj je tu cena prihajajočega stadionskega koncerta Siddharte. Ko sem jo prvič slišala sem rekla ni šans. Ampak ker gre za snemanje plošče v živo, triurni koncert s profesionalnim ozvočenjem, za spektakel, ki ga naredijo svetovne zvezde. In kot sem rekla, glasba je popolnoma primerljiva, torej je cena čisto racionalna (če odštejemo splošno stanje v državi, ki je druga zgodba).

Glasba Siddharte je imela velik vpliv name v najstniških letih. Takrat so bili bogovi v črno-belo-rdečem, ki so se zapirali v tančico anonimnosti in prišli v javnost le, ko so imeli kaj ponuditi. Takrat so bili največji carji. Mogoče sem se sama spremenila, mogoče oni, mogoče pa kar oboji. Sedaj so komercialne piiip (prosto po S&S), se prodajajo za sponzorstvo, vidiš jih čisto povsod, pa naj bo to na ovitku soka ali prtljažniku avtomobila. Tudi glasba ni več taka, kot smo jo včasih občudovali. Ampak še vseeno nosi sporočilnost in nek globji pomen. In to je tisto, kar daje težo dobri glasbi. In ta bo ostala in ne bo izhlapela kot »one hit wonder«.