Doletela me je čast, da sem si vzela dan brez telefona. Ne načrtno, da ne bo pomote. Najprej sem si celo rekla, da ga bom šla iskat nazaj. Pa sem si premislila, ker imam zadnje čase malo bolj natrpan urnik.
Prva stvar, ki jo opaziš, ko si brez telefona je, da ne moreš (lepo po študentsko) jest. Ker ima pač večina nas revežev to subvencijo na telefonu in smo preškrti, da bi si nabavili kartico. Pa se nisem tako sekirala zaradi tega. Sem si po dolgem času v trgovini sama sestavila sendvič pa dodala še jogurt in je bilo čisto zadosti, morda še preveč.
Druga stvar je ura. Neprestano pogleduješ k drugim ljudem na mobitele v upanju, da zaznaš čas. Ročne ure pa itak nobeden ne nosi, so ostanek pamtiveka in v nekaterih primerih statusni simbol tistih, ki nosijo znamke.
Tretja karakteristika se nanaša na drugo: opaziš, da ljudje dejansko neprestano brnijo, brenčijo, kličejo, tipkajo po svojih mobilnih napravah. In, da sem jaz itak ista, občasno še hujša.
Četrta posebnost je, da se čisto preveč zanašamo na to, kar imamo shranjeno v mobilcih. Na primer telefonske številke. Včasih – mislim v času stacionarnih telefonov – so ljudje znali številke na pamet. Sedaj, vsaj jaz osebno, ne znam nobene več. Vse se mi zdijo na las podobne. Morala sem prek maila vprašat mami, da mi pove številko, da mi je sošolka posodila mobitel, da sem lahko poslala SMS. Morda si bo treba imenike začeti zapisovati v analogni obliki. Tako kot včasih.
Ugotoviš, da smo postali odvisniki. Sploh po tem, ko začneš razmišljati, kdo vse te je klical in ti pisal sporočila in pošiljal slike in kar vse se še da početi z mobilnimi telefoni. Še na to sem pomislila, če me je babi slučajno klicala.
In na koncu sem hotela priti do sklepa, da bi vsi potrebovali en dan brez mobilnega telefona. Da bi določili datum. Tako kot dan brisače, ki je mislim, da na dan mladosti. Da bi vsi za en dan izklopili mobilne telefone ali jih pustili doma. Ampak to vem, da ne bi funkcioniralo. Tako kot dan brez avtomobila ne funkcionira. Zaradi te vitalne odvisnosti, pandemije, ki bdi nad nami in nas ne spusti iz primeža. Ne bi funkcioniralo, ker bi si, če ne drugega začeli pošiljati »izvirne« verižne SMS-e in vsakemu v svojem imeniku zaželeli lep dan brez mobitela.
Vsa stvar z mobilnimi telefoni je postala pandemija, ki traja šele nekje ubogo desetletje in od katere smo postali odvisni. Obsesija vsakega modernega človeka.
Konec koncev pa … ko sem končno, po dvanajstih urah, prišla do dragega mobilnika, me ni pričakalo čisto nič posebnega in nepredvidljivega. Bilo je sporočilo, ki je prišlo do mene po nekem čudnem naključju kar ustno. V resnici mobilnega telefona sploh ne bi potrebovala …
