Razočaranja.

Saj vsi poznate občutek, ko se vam zdi, da ste dobri vsaj v nečem, pa vas nekdo zatre. Pa se vam zdi čisto brez veze, da se zaradi tega sekirate, pa ste vseeno še vedno potrti. Sama na primer preveč pomena dajem ocenam. Te me velikokrat spravijo v slabo voljo, pa tudi, če se mi zdi to čisto nesmiselno. Od nekdaj sem rada pisala. Že v drugem razredu sem napisala svojo prvo pravljico, celo osnovno šolo sem veljala kot tista s smislom za pisanje. Sodelovala sem na natečajih, hvaile so me tudi učiteljice in zato je prehod v gimnazijo postal težak. Znajdeš se med sebi vsaj približno enakimi. Takrat je edino kreativno pisanje, ki si ga deležen, pisanje esejev. In moja ocena eseja nikoli ni bila nad 3. To te nevede potre. Takrat kar malo pozabiš na veselje, ki ga doživljaš ob pisanju in tisto, kar napišeš, obdržiš le zase, ker se bojiš ocenjevanja drugih ljudi. Malo kdo v razredu je sploh vedel, da rada pišem. Ena profesorica se mi je celo smejala, ko sem povedala, dabi nekega dne rada napisala knjigo. Pa sem vseeno šla študirat novinarstvo. Spet z željo po nerazkazovanju svojega pisanja, a vendar sem bila primorana pisati. Kar šokiralo me je, ko mi je eden izmed profesorjev rekel, da mu je všeč moj stil. In ko prideš v tako okolje, ki te spodbuja, si želiš še več in več. Tako sem letos kot izbirni predmet vpisala literarno novinarstvo. Verjela sem, da v tem moram biti dobra. Verjetno s preveliko samozavestjo. Pa pride prva, druga, tretja ocena in se znajdeš na začetni točki. A sem sploh še v čem dobra? V petju sem podpovprečna, pišem tudi ne kaj prida, govorim kot sraka. Vse je brez veze. Še zdaj pišem kar nekaj brezveznega. In kaj bi bilo, če bi dala vse te dvojke in šestke na stran? Ena zagnana pišoča baraba, ki se ne ozira na nič. V resnici pa potrebujem nekaj vmes. Samokritičnost, zagnanost in upoštevanje mnenja. Včasih morda res potrebuješ kritiko, če želiš napredovati.