Čas je, da naredim konec temu jokanju in stokanju. Ker sem že patetična. Stvar je v tem, da me je lani septembra zadela ljubezen, ki je sploh nisem poznala. Morda malo pretiravam, sem se pa kar malo zatreskala. In ta stvar se … neverjetno … imenuje radio.
Pač nič posebnega, obstaja že kakšno stoletje. In jaz sem ga odkrila zdaj (ali pa je on odkril mene?). Čisto naključno sem šla na eno avdicijo in pristala na eni najbolj poslušanih radijskih postaj v regiji. Kar tako. En dan sem za foro nekaj brala na avdiciji, naslednji dan so me, kot je takrat rekel Željkić, vrgli v vodo in jaz sem splavala. Dejansko. Prišla sem v nek nov svet. Svet mojega glasu, ki lebdi nekje v zraku. Ko daš gor tiste slušalke, se potopiš in splavaš. Ko greš v živo v eter sploh ni živcev, je le mirna spokojnost, ki je prej nisem poznala. Ponavadi me prenosi v živo delajo živčno. Ampak ne na radiu. Vse, kar dihaš je tista lučka »on air«. Morda je kriva le pomirjujoča plat radijskih studiev in zabavnih ljudi, ki te obkrožajo, ampak takega občutka prej res nisem poznala. Enkrat sem šla v knjižnico v centru in sem slišala, da poslušajo »naš« radio. Dejansko ti daje občutek, da takrat, ko si zaprt v studiu, lebdiš nad ljudmi s svojim zvokom. Kar malo filozofsko bdiš nad njimi. Kot nek bog.
Morda sem se tako počutila tudi zaradi dejstva, da sem delala s profesionalcem, ki je v tem poslu eden najboljših. Tako nisem bila živčna. Če sem pa slučajno bila, me je zafrkaval direktno v eter pa sem se sprostila. Pač počela sem to, kar sem imela rada – smejala sem se.
V glavnem, začeli smo kar fino. Noro mi je bilo, ko smo se v živo v eter pogovarjali o kar enih stvareh, pa je izpadlo neverjetno zabavno. Kot je rekel šefe, »ljudje slišijo, da se mamo fajn in se majo potem še sami fajn.« Delali smo vse: peli, plesali, kričali, navijali, kdaj tudi obmolknili. Lahko rečem, da so bili trije mesci na radiu zame bolj poučni, kot tri leta na faksu. Na srečo ali pa na žalost. Nikoli mi ni bilo žal, da se vsak dan vozim v od faksa pol ure oddaljene Stegne.
Potem se je pa začelo obdobje negotovosti vseh ljudi na radiu. Ampak meni je bilo vseeno, imeli smo piknike, novoletne zabave in obdarovanja, počutila sem se sprejeto. Verjetno še bolj sprejeto kot v kateremkoli kolektivu doslej. Zato je bilo pa tako težko oditi. Zadnji dan mi je tako bil najtežji. Bil je tak, kot vsi doslej, le z mislijo, da se verjetno ne bom več vrnila. Poslovila sem se od sovoditeljevega mikrofona in studia, v katerem sem preživela vse popoldneve zadnjega pol leta. Čudno, kako ti lahko en mikrofon tako priraste k srcu in vse tiste male sobice, ki živijo z vrvežem in rutino obenem. Pogrešam »a so tizerji not?«, balkansko-homoerotične novice, bizarne izjave, turobno popoldne, Makedonca, ki poje v montirnici in sklonira, vsak dan kakšno novo hrano (ne vafljev), tisto šipo za mojim hrbtom, skozi katero je lahko vsak videl, da igram igrice na Facebooku (priznam), »hiilooou«, gurmansko kavo iz spodnjega nadstropja … V bistvu pogrešam vse. Ampak čas je za nove spomine. Sploh pa nihče ni rekel, da se ne bom vrnila. Ko se bom, bom to naredila v še bolj veličastnem slogu.
Če pa ste opazili radar, policijsko kontrolo ali prometno nesrečo, nam to sporočite na brezplačno prometno številko ničosemdesetstošestštiri.
