Nacionalne identitete so konstrukt. Na njih ni
vezanega čisto nič naravnega, le relacije do tistih drugih –
narodov, ljudi, običajev. Torej biti Slovenec pomeni enostavno biti Neavstrijec
in Nehrvat. In čeprav so vsi narodni simboli malodane izbrani s strani družbene
ideologije, bivajo v nas. Na teh simbolih temeljijo proslave ob pomembnih
državnih praznikih. Krepijo tisto razliko mi-oni, poudarjajo velik ponos, ki ga
moramo čutiti do svoje domovine in nas opozarjajo, da ima okolje, v katerem
bivamo, pomembno zgodovino, na katero (bognedaj) ne smemo pozabiti.
Letos se je okrog državne proslave ob dnevu
državnosti pletlo polno pretiranih pretresov. Začelo se je s honorarji pa
nadaljevalo z zastavonošami … ampak nimam namena pisati o tem in prelivati še
dodaten žolč in tresti sol na rano vsem, ki se počutijo vpletene. Želim samo
poudariti, da je že pred prireditvijo bilo kaj za debatirati. Prav, sem si
rekla, honorar in ostale okoliščine že ne smejo vplivati na prezenco umetnikov,
ki se nameravajo na prireditvi predstaviti. Ne glede na vse, umetnik je le
umetnik in časi, v katerih ustvarja, so lahko še tako težki ali dobri, še vedno
je ustvarjalec in ne veleposlovnež. Pričakovala sem torej vsaj raznovrstno kulturno
prireditev. Na koncu pa se je izkazalo, da poleg gorečega govoričenja in ducata
folklornih skupin, ni bilo čisto nič drugega za videti. Še himna je bolj togo
izzvenela. Edina raznolikost je bila raznovrstnost noš. Na koncu so se mi smilili
tisti, ki so morali svoj petkov večer presedeti na tej prireditvi. Pred
televizijskim sprejemnikom se na žalost ni dalo ugodno obsedeti.
Zanimivejša prireditev se je dogajala na
dejanski praznik, 25. junija. Simfonični orkester Cantabile je namreč že drugič
pripravil Koncert za dušo in srce ob dnevu državnosti. Da, za dušo in srce in
ne za ego in ponos, kot je delovalo ob uradni državni slovesnosti. Usklajen
orkester, ki z zvokom napolni še tako neakustično dvorano, zanimivi solisti,
pevci ter videoizseki iz filmov so dokazali, da se da narediti solidno
prireditev kljub krizi, ki naj bi bila vseprisotna. Prireditev je zanimivo
združevala umetnine skladateljev te in tudi kakšne druge domovine ter se
prepletala s prozo, poezijo in petjem osnovnošolcev. Dvorane, ki je nadomestila
zunanjo lokacijo, niso krasile uradne zastave, ampak tiste, ki so jih narisali
otroci. Te male podrobnosti so nam namreč pokazale, da na mladih še vedno,
ne glede na vse, stoji svet. To je dokazal tudi izbor zadnje pesmi na uradnem
programu, tema filma Čisto pravi gusar: »Pustite nam ta svet, nedolžen in
drugačen. Naj vsak, ki vanj je ujet, bo pristen, ne popačen.« Kot bi želeli
mladi sporočiti, da rotimo odrasle. Pustite nam ta svet, da si ga ustvarimo po
svoje. Ne uničite ga brez našega dovoljenja. Ne glede na to, kje živimo, pa naj
bo to ta ali ona dežela, želimo si ohraniti ta svet in ga ne popačiti.
Napolniti ga želimo z radostjo in toplino in ne z razprtijami in spletkami.
Zato je morda sporočilo prireditev ob državnih
praznikih najpomembnejše. In mogoče je do neke zdrave mere podpihovanje
nacionalne identitete dovoljeno. Samo za to, da se ljudje te države vsaj za
trenutek počutijo ponosni in ne ponižani, da tu živijo. Državna proslava nam na
žalost tega ni dala, je pa globlje sporočilo pustila občinska, ki je navdušila
tudi mojo sorodnico, ki je Slovenka zunaj meja Republike Slovenije.
