Morda je prišel čas, da se končno razpišem o svoji kitajski izkušnji,
kot je bilo že tolikokrat obljubljeno. Ampak na žalost bo to vseeno še malo
počakalo. Kajti morda je prišel čas, da se malo razbesnim. Problem je v tem, da
čim bolj se trudiš razumeti to državo in igrati po njenih pravilih, tem bolj si
razočaran. Zatakne se že pri tako banalnih zadevah, kot je prevoz do mesta,
kjer se izobražuješ.
Ker sem ta mesec obtičala doma, 30 kilometrov stran od prestolnice, me
je razveselil vsaj podatek, da se bom lahko vozila delat v Ljubljano za
subvencioniranih 20 evrov na mesec. In v to naj bi bila všteta še Urbana. Že
to, da so uvedli ta nov sistem je bilo seveda presenetljivo. Ker sploh, od kje
denar, če se gre država zaostreno varčevanje. V redu, če je v korist dijakov in
študentov, zakaj pa ne. Ampak že pred uvedbo subvencij se je pojavilo polno
sistemskih napak. V avgustu sem opravljala novinarsko prakso in sodelavka me je
v petek, 17. avgusta poslala na glavno Avtobusno in železniško postajo v
Ljubljani preverit, če lahko dobim obrazce za subvencionirano vozovnico, glede
na to, da naj bi z izdelovanjem začeli v ponedeljek, 20. avgusta. In tam so me
gledali kot, da bi govorila kitajsko. »A nič ne sledite spletni strani?« V
resnici pa so na ministrstvu ravno tisti dan spremenili podatke (prav
potvarjali so jih, samo spremenili so nekaj podatkov v objavi iz začetka
meseca), nobenemu nič sporočili, znajdite se sami. Datum začetka izdelovanja
vozovnic so namreč prestavili še za en teden. Torej le teden pred začetkom šole
za dijake. Na koncu se je celo izkazalo, da naj bi ministrstvo imelo podpisano
pogodbo s prevozniki le za en mesec.
Torej, 3. septembra sem poslala sestro, da mi na hitro uredi vse za
mesečno vozovnico, saj prej nisem imela časa preučiti vseh zahtev s spletnih
strani ministrstev in prevoznikov. Še navodila za izpolnjevanje obrazca so bila
tako suhoparna in neuporabna, da sem potrebovala vsaj kakšne 3 ure, da sem
zbrala dovolj informacij iz več virov. Da bom seveda le pripravljena in da ne
bo komplikacij, ko bo ona uredila vse namesto mene. Seveda ni prišlo dlje od
tega, da mi je šla po žig na fakulteto. Vrste so bile na vseh blagajnah dolge
in se niso premaknile nikamor. Naslednji dan sem šla sama, zvečer. Čakala sem
pol ure, gospa pa me je odslovila, da mi ne more pomagati, saj se jim je sesul
celoten sistem in upajo, da bo nazaj vzpostavljen naslednje jutro. Tako sem si
naslednji dan, torej včeraj, utegnila vzeti celo uro časa samo za to, da le
dobim to vozovnico. Pa je nisem. V vrsti sem stala eno uro, premaknila sem se
za dva koraka. Ljudje so bili živčni, zrak je bil zadušljiv in ker se mi je
mudilo naprej, sem pač morala ven iz vrste in zapustila eno uro varovan prostor,
ki bi ga verjetno morala zasedati še kakšno uro, da bi prišla vsaj blizu okenca.
Srečo sem poskusila spet danes. Po tem, ko sem seveda za vožnjo tja in nazaj že
zapravila ves ta denar, ki bi ga lahko dala za to obljubljeno mesečno
vozovnico.
Danes sem potem prišla na glavno avtobusno postajo petnajst do osmih zvečer,
ker sem predvidevala, da takrat ne bo več gneče. Sploh primerna ura, saj na
spletu piše, da vozovnice izdelujejo do desetih. Pa sem res takoj prišla na
vrsto (na srečo, saj naj bi po njihovih na roko napisanih obvestilih izdelovali
mesečne vozovnice samo do osmih). Gospod je bil prijazen, jaz pa izjemno vesela,
da sem končno prišla pred to cenjeno okence. Potem se je nekaj časa pogovarjal
s sodelavkami in rekel, da mi žal ne more narediti vozovnice, ker sem
študentka. Nisem mogla verjeti. Nikjer ni pisalo, da do vozovnice nisem
upravičena. Povsod izrecno piše, da so subvencionirane vozovnice namenjene
dijakom IN študentom, katerih stalno prebivališče je vsaj 5 kilometrov
oddaljeno od kraja izobraževanja. Nikjer ni bilo omenjeno (pa sem vse
preučila), da bomo študentje upravičeni do subvencij šele oktobra. Potem je
prijazen gospod pomislil, da bi mi vseeno lahko izdelal vozovnico za 10 voženj.
Pa so mu spet sodelavke povedale, da ne more. Včeraj bi, je rekel, tako
vozovnico še lahko dobila, danes pa ne. Ker naj bi se tako danes odločili na
ministrstvu in ker se pravila spreminjajo tako rekoč čez noč. Torej ostala sem
brez vsega. In sploh ne vem, če se mi še splača voziti na delo, če pa moram
delati skoraj dve uri, da pokrijem samo dnevno vožnjo.
Torej, če bi morda le lahko dobila tisto vozovnico za deset voženj dan
prej, je to popolnoma diskriminatorno. Sploh, ker ni bilo to NIKJER omenjeno in
sploh, ker po tej logiki take vozovnice imajo le tisti študentje, ki se jim je
uspelo do okenc prebiti pred 6. septembrom.
Torej hvala vladi. Hvala za
varčevanje. Hvala za konsistentnost. Hvala za ažurnost. In hvala za moje mirne
živce.
