Ljudje govorijo marsikaj o moji fakulteti. Včasih
sem jo podpirala in zagovarjala. Ampak ne morem več. Počasi dobivam občutek, da
sem štiri leta zapravila za nič.
Prvi, drugi letnik še gre. Naučiš se stvari,
ki naj bi bile bistvene za prihodnji poklic: odpraviti nekaj slovničnih napak,
ločiti med vestjo in člankom ter bistva nekaterih družboslovnih teorij. In tu
se nekje konča. Imena predmetov se pompozno slišijo, ko se vpisuješ, kasneje pa
ugotoviš, da izvedba ni ravno kaj bleščeča. Seveda ne govorim nič čez
profesorje. So strokovnjaki na svojem področju in pri večini predavanj uživam,
a večinoma zahtevajo zelo malo aganžmaja. Predvsem, ker se mi povprečno dva
eseja in seminarska naloga na predmet ne zdita ravno aganžma. Prepišeš nekaj
citatov, vstaviš malo svojega moraliziranja in to je to. Seveda smo zaradi tega
postali strokovnjaki v pisanju seminarskih nalog, a kaj nam bo to pomagalo pri
katerikoli službi, ki ni na fakulteti?
V resnici se ti zdi fino, da ponavadi z večino
predmetov končaš že pred izpitnim obdobjem ter ko ostali študentje žulijo
zadnjice v knjižnicah in pijejo energijske napitke, ti ležerno kam odpotuješ.
Ne vem pa, koliko se to izplača na dolgi rok. Kaj sploh znam in v čem se lahko
kosam z drugimi študenti in diplomanti? Ne poznam odgovora. Morda tistih nekaj
praktičnih novinarskih stvari, ki se jih naučiš v kratkih nekaj urah in morda
učenje in praksa iz lastnega zanimanja. Morda.
Na žalost sem na fakulteto prišla iz gimnazije
s trdo roko. To mislim na tak način, da me je priučila veliko delovnih navad.
Fakulteti za družbene vede pa je uspešno uspelo odučiti te navade do te mere,
da z veseljem spim po dvanajst ur, si brez slabe vesti ogledam naključen film ali
dva in sedim za računalnikom cel dan. V gimnaziji si tega nikoli ne bi
dopustila. Film sem si privoščila enkrat na dva tedna, spala sem po pet ur na
dan, ker sem delala domačo nalogo iz matematike tudi do dveh ponoči. Pa se mi
je takrat zdelo, da nimam dovolj delovnih navad, ker nisem bila odlična … In s
tem sem odšla na fakulteto. Prepričana, da točno vem, kaj si želim v življenju.
Do drugega letnika fakultete sem verjela, da
bom nekoč dobra novinarka. Ko pa se bližam koncu in diplomi, je to v resnici le
iluzija. Nisem za novinarko. Vsaj ne tako, kakršno želi večina slovenskih
medijev. Nisem vsiljiva, zajedljiva in tečna. Ne morem biti, ker težko ločim
službene in zasebne odnose. Ne morem biti nesramna do nekoga samo zato, ker mi
dolguje informacijo zaradi svojega položaja. Preveč sem prijazna. Sprašujem se,
kje bi sploh lahko delala. Z diplomo, ki jo bom po vsej verjetnosti prislužila
čez nekaj mesecev dvomim, da si bom lahko kako pomagala. Za obesit na steno bo.
Za službo po moji želji dvomim. Morda so krivi le časi, ali pa sem izbirčna jaz.
Za delo v novinarstvu mi manjkajo karakterne značilnosti in vztrajnost, da je
to »to«, kar si res želim početi. Le aki ljudje so trenutno tisti, ki še
vztrajajo v uredništvih.
In sedaj sem tu. Preganja me ta brezpomenski
četrti letnik. Bolonja je naši fakulteti naredila gromozansko uslugo, da nas
lahko z istimi stvarmi gnjavi štiri leta. Brez pomena. Že od tretjega letnika
naš predmetnik pretežno predstavljajo izbirni predmeti s celotne fakultete.
Brez slabe vesti bi nas skrajšali na tri leta. Ampak ne mislim se spuščati v
to. Obšla sem sistem in svoj dolgčas napolnila z vzporednim študijem. Predmete
kombiniram, da je veselje in v tem semestru imam le štiri predmete pri obeh
študijih hkrati. Saj pravim. Dva študija, manj dela. Morda me pa čez dve leti
reši ravno diploma iz kulturologije. Ker namreč vsi študentje želimo
podaljševati svoj status quo. Veliko lažje je, če imaš vsaj fiktivni status, ne
plačuješ socialnih prispevkov, nisi na zavodu, ješ na bone in imaš veliko več
možnosti, da s statusom najdeš delo. Zato bomo status podaljševali, dokler se
bo dalo. Čeprav že tako ne najdem dobrega študentskega dela, ki bi mi dal
kakšne izkušnje. Hodim na razgovore in podobno, a ponavadi se prijavi tudi čez
400 ljudi. Eno delo sem sicer celo zavrnila. Še zdaj ne vem, če je bilo to
prav, ker se stanje slabša in slabša, prihodnosti zase pa ne vidim. Ker na
žalost sem pred dobrim letom odkrila, kaj me najbolj veseli, velikokrat dobim
solzne oči, ko le pomislim, kakšno dobro delo sem imela. Vsak dan sem dopoldne
bila na faksu, popoldne pa v službi, pa sem imela konec dneva več energije in
nasmeha na obrazu, kot ga ima Ivan Janša v treh letih skupaj. Na žalost. Ker
zdaj imam ideal in ne pristajam na nič drugega. A to me je gnalo v iskanje
alternativnih karier: pisateljica otroških knjig, diđejka, lastnica živalskega
vrta, direktorica hostla in take bedarije. Za nobeno od teh stvari pa nimam
niti kvalifikacij niti izkušenj. In iščem alternativne kariere, ko naj bi bila
za eno že odločena. A nikoli ni prepozno. Za podiplomski študij, ki ga bom
seveda vpisala (ker kaj je eno leto), si bom izbrala kaj izven te fakultete in
se skušala naučiti česa novega, razburljivega. Če bo konkurenčno, ne vem. Bo pa
stopnja. Gotovo bolje od še enega leta umiranja na že večkrat preposlušanih
predavanjih, ki so le zavita v drug celofan.
Zakaj ti vse to govorim, dragi (verjetno prav
tako zdolgočaseni kot jaz) bralec? Ker si predstavljam, da je to stanje duha
večine študentov, sploh na moji fakulteti. Verjamem pa v boljšo prihodnost.
Zase in za ostale. Čeprav se počutim ujeta v nekem čudnem brezizhodnem
položaju, verjamem v svojo sanjsko službo, čeprav se sliši neizvedljiva v tem
trenutku.
