Že skoraj štiri leta postopam po hodnikih te
institucije. O njej se govori vse živo in vse mrtvo, ampak tega ravno ne bi
pričakovala od nje. Namreč kdo bi lahko trdil, da je to odrekanje znanja.
Močno verjamem v to, da je točnost lepa
čednost. Kjerkoli in kadarkoli. Tudi če vsi ostali zamudijo. Še celo taka sem,
da tudi če vem, da je človek po naravi tak, da rad zamuja, sem vseeno točna. Čisto
tako, za vsak slučaj. Imam pa eno slabo navado. Rada spim. In tako se je
zgodilo drugi semester mojega četrtega leta na tej instituciji. Nič dramatičnega,
bi rekli ostali kolegi, saj mi je uspelo zamuditi le pet minut. Ponavadi je
tako, da neprestano hodimo ven in noter med predavanji. Tako nič hudega sluteča
počasi vstopim v predavalnico kakih sto ljudi. Tišina. Vsi me pogledajo. Predvsem
pa profesor. »Kolegica, a bi vi kar zunaj počakali?«
Tu se odpre več scenarijev.
- Na srečo vem, kakšen je ta profesor in v najboljšem primeru je zate najbolje, da se le opravičiš, obrneš in greš. Ponižno kar se da. To bi bila lahko še dodatna hrana za njegov ego.
- Tega scenarija sem se držala. Zaprepadeno ga pogledaš, žalostno zavzdihneš, »Zakaaaj?« On pa brez vsakega premisleka: »Ker ste zamudili!« V meni je kar zavrelo. A je dovoljeno, da ti nekdo odvrača pravico do znanja? Vpričo stotih sem zamrmrala »Prav,« in izstopila. Popolnoma užaljena, ker sem to čutila kot napad na svojo točnost in pridnost, da hodim na jutranje predavanje na svojem vzporednem študiju. Nisem se upirala. Ker nima smisla.
- Tretje možnosti verjetno ne bi znala dobro izpeljati. Ne bi se premaknila. Takoj po stavku »Ker ste zamudili,« bi zastokala: »To je napad na mojo pravico do izobraževanja. Vaš kriterij, ki dela nekoga, ki sedaj sedi v tej predavalnici več vrednega poslušanja predavanja od mene je absurden. Vreden petih minut. Če sem bila tako vztrajna, da sem kljub temu, da sem zaspala, vseeno prišla na fakulteto za predmet, ki ni na mojem glavnem študiju, mi verjetno je do tega, da ga tudi poslušam. Nikomur ne bi smeli odvzeti te pravice!« Vendar si ne znam predstavljati sankcije.
- Bolj zabavna možnost: Ko ti zabrusi, da si zamudil, iztisneš eno: "Pozdrav vsem vam v dvorani, uživajte v preostanku predstave." Ko prideš ven, jim mahaš skozi okna.
- Spustiš se na akademski nivo in vsakič, ko on zamudi tudi za sekundo, ga pošlješ ven.
- Ko reče "A bi vi kar zunaj počakali?" Rečeš "Ne!" in se zadereš "Krofiiii za vseeee!!!" Začne se vsesplošna norija, pridejo vozovi krofov in ljudje ga žurajo na ritme žvečenja mastne marmelade in tople čokolade v slastnih trojanskih krofih.
Tako pa sedaj sedim pred predavalnico, ker sem
odločena, da bom nekako prišla notri. Moram priti notri. To je dejstvo. Sem pa
v tej banalni dilemi spoznala, da spreminjam svoje kriterije. V resnici tudi
meni gredo na živce tisti ljudje, ki zamujajo na predavanja. Ampak zakaj je
potem praksa na fakulteti, da se takim ljudem vstopa ne prepove. Zato sem tudi
prišla sem. Pet minut gor ali dol.
Butasto razmišljanje pred predavalnico. Prišla
bom noter.
