Včasih pomislimo, kako hitro beži ves ta čas. Priznam, tudi mladi pomislimo na to. Mislim, da je stvar, ki to najbolj dokazuje, kako se spreminjajo nosilci glasbe. Zadnjič smo (na primer) pri vajah na fakulteti uporabljali kasete. Ja, tiste tastare kasete. In nas je profesorica vprašala, če jih sploh znamo uporabljati. Seveda je bila deležna zgroženih odgovorov, da tega se pa seveda spomnimo. In potem se je sprožil plaz pogovorov, kako smo včasih imeli walkmane (hodi-mož je bil, čisto mimogrede, predlog za slovensko ustreznico, ki se ni prijela) in kako smo vlekli trakove ven s kaset in kako smo poslušali pravljice in kako se je trak pogosto zapletel v predvajalnik …
Doma smo imeli in še imamo pravi gramofon. In ogromno zalogo plošč, ki si jo lastita moja starša. Zelo redko se spominjam, da bi jih poslušali. Vem pa, da gramofona ne znam uporabljati. O tem sem se prepričala, ko sem pri nekih petnajstih letih poskušala prestaviti na naslednjo pesem na gramofonu in uničila iglo. In potem se je začelo iskanje, če sploh še obstajajo igle za ta določen gramofon. Končno smo jo dobili, cena pa je bila (seveda) kar visoka. Pred nami so petdeset let uporabljali gramofon, mi pa svojih kaset izpred petnajstih let ne bi mogli več predvajati, če ne bi imeli kje skritega zaprašenega radia, ki še vrti kasete.
Ali pa zgoščenke. Brez njih si v najstniških letih ne bi mogla predstavljati življenja. To je bilo zame tako svetišče, kot je bila za mojega očeta njegova zbirka plošč. Moj najljubši hobi je bil (in deloma še vedno je) bluzenje po trgovinah z glasbo in kupovanje albumov. Že takrat so mi rekli, da sem čudna, da se to vse da prepečt. Sedaj pa je tu seveda internet in si vse lepo "potegneš na komp" in je to najlažja pot. Dolgo jim nisem verjela, zame je bila glasba v originalnih ovitkih sveta. Sedaj pa vedno bolj ugotavljam, da se mi kupovanje v trgovini ne izplača. Ne zaradi ekonomskega vidika, ampak zaradi vidika formata. Namreč največ glasbe po novem poslušamo z računalnika in kakšnega iPoda ali mobilnega telefona. In gotovo je lažje le dvakrat poklikat in čez sekundo je glasba že na tvojem računalniku. Priklopiš še mobilni telefon in to glasbo lahko poslušaš kadarkoli. Če kupiš glasbeni CD, potrebuješ računalnik, ki ima predvajalnik CD-jev (moj ga nima), pretvornik formata v mp3 in obilo časa, da vsak CD posebej vstaviš v napravo in ven z nje. In to traja neskončno dolgo, samo, da glasbo spraviš tja, kamor jo želiš.
Zato jaz svojih najljubših CD-jev sploh ne utegnem več poslušati. Ker jih nimam na nobeni od sodobnih naprav. Siddhartina Saga je na primer zunaj že več kot leto, kupila sem jo takoj ob izidu, pa je še nimam na računalniku ne na mobilniku. Včasih sem znala na pamet vse pesmi iz albuma v enem tednu. Saga pa je po enem letu še vedno na polici. Ja, saj gre delno za lenobo, ampak zame glasba in avtorstvo počasi izgubljata svoj pomen … Predvsem pa se je spremenila tudi kvaliteta zvoka. Zvok iz gramofona nikakor ni primerljiv z zvokom hreščeče datoteke mp3 formata …
Morda izzvenim nostalgična. Čeprav jih nisem dobro poznala, pogrešam vinilke. In vendar sem skakala ob kasetah Čukov, se zibala v CD-jih Bepopov in Game Overjev (priznam!). In tudi sedaj pač norim na tisto naključno glasbo, ki se s slabo kvaliteto zvoka širi iz zvočnikov mojega računalnika.
Glasba generacij je preživela vse vrste nosilcev zvoka. Morda se pa vse ustali na teh digitalnih datotekah. In potem bodo vsi formati zaživeli v svojem miru do konca svojih dni. :)
