Superpunca

Neverjetno! Predvčerajšnjim ste dobili napoved superpunce iz Star Warsa, da lahko pričakujete superduper nadzemeljski komentar, članek, recenzijo, reportažo, pač nekaj, kar bo trgalo gate. Pa ni tako. Kot bi vedela, da bo nekaj šlo v drugo smer od plana. Svet je dobil napačno sporočilo.

Veselo sem poskakovala in se smejala z veliko vnemo novih faksovskih izzivov, ki me čakajo. Za nameček sem se odločila še, da bom naredila nekaj neobveznega in s tem razveselila še svoje ogromno blogersko občinstvo. Odločila sem se namreč za recenzijo premierne predstave Jureta Godlerja in Tilna Artača GodArt. Prepričana sem bila v humoren spektakel tudi na listu papirja in na migetanju ekrana z moje strani.

A stvari se obrnejo in ob dveh te pokliče očka v stiski. Ker rabi nekoga, da bi mu čez šest ur vodil oddajo, saj mu je voditelj zbolel. Ja, moj očka urednikuje na lokalni televiziji in občasno me doleti čast, da vodim tedensko oddajo, ki jo po najboljših ocenah spremljajo trije gledalci. To je tudi moje gonilo, da si ne preneham delati sramote pred kamerami in nadaljujem s to komedijo. No in ker pač noben voditelj ne more, je padlo name. Kriza. Cel dan splaniran, padel u luft.

Takoj po novici, da vodim oddajo: šibam na kosilo, prodajam karto za razprodan koncert po facebooku, pošiljam smse in kličem na vse konce zaradi vstopnice, razmišljam, kakšna naj bodo vprašanja za goste, na vsake toliko najdem čas za hrano na krožniku, tečem do neke firme, da vzamem knjigo za očeta kaj jaz vem kaj, do železniške, na prvi vlak, na vlaku berem o temi oddaje, na poti do hiše na črpalko vrnit karto ne more stornirat kao lahko grem na naslednji termin, dvomim, priklop na računalnik, urejam stvari gor pa dol, gledam prejšnje oddaje na to temo, vprašanja, šit še pol petnajst minut pa moram biti tam, tamala make-up u petih minutah, rekord, eno srajco navlečem sej bo, laufam do tja evo me.

Nekako je šlo. Samo glede na to, da to ni bila moja prva oddaja si blackoutov ne bi smela privoščiti. Ampak sem izpeljala. Upam. V bistvu imam rada to norijo. Ampak kaj, ko te kar naenkrat zadane. In tudi jaz nisem superpunca. In pač kdaj tudi lahko gre kaj narobe. Saj, kakšno pa bi bilo življenje, če bi bilo vedno vse v redu …

Prihaja ...

Nov blog. Obljubljam zaprisegam. Pa tud, če crknem.

 Pa prosim, ne rečt, da je to zavajanje potrošnika. Evo, majkemi, jutri! ... Al pa pojutrišnjem ...


Do takrat pa naj vas zabava Star Wars Eva. Ker bo Sila z mano in vami. :)

Pravljica s tradicijo

Če mi je kaj všeč, je to britanski tradicionalizem. In pravljice, ki postanejo resničnost. In oboje se je nedavno združilo v lepo kraljevsko poroko.

Mladenka srednjega razreda, študentka umetnostne zgodovine na fakulteti spozna kolega, postaneta prijatelja, celo sostanovalca. In ko ugotovita, da sta oba samska se med njima začne razvijati razmerje in čez osem let se poročita. Običajna, vsakodnevna zgodba, če ne bi bil ta fant princ William. Nekdo, ki bo nekoč lahko celo postal kralj Britanske monarhije.

Na svetu se dogaja polno slabih, grozljivih stvari. Samo prižgite televizijo, si oglejte novice in poiščite kaj pozitivnega. Če boste našli kaj, se bo to verjetno znašlo na koncu med manj zanimivimi novicami. Redko se najde kakšen vesel dogodek, ki poveže ljudi in je predstavljen kot nekaj posebnega, univerzalnega. Svet je trepetal skupaj z ujetniki v čilskem rudniku, se veselil ob njihovi rešitvi. Zakaj? Ker se je končno pojavila dobra novica. In ko je princ William zaprosil svoje dekle Kate Middleton, se je začela več kot pol leta trajajoča evforija. Ljudje imajo radi dobre novice, se skupaj veselijo in si želijo, da bi bile dobre novice tiste prve na seznamu obravnavanja v medijih in vsakdanjih pogovorih. Ko se je poročila trenutna kraljica Elizabeta druga, je bil čas vojne. Njena poroka je pomenila »nekaj barve v temnih dnevih«. Sedaj, v času podnebnih sprememb, jedrskih katastrof in vseh podobnih zadevščin, sanjska kraljeva poroka pomeni neko olajšanje, da na svetu vseeno obstaja pozitivno.

Prav tako že skoraj t. i. pravljica pomeni zgodbo o Pepelki, vstop srednjega razreda v kraljevo vzdušje. Princ in hčerka podjetnikov - neverjetno za strogo kraljevo realnost. Zato polno »zanimivih novinarskih prispevkov«, kot so »Kako omrežiti 10 najbolj zaželenih princev in princes na svetu?« ali »Kaj pa Harry?«. Dan pred poroko smo si na eni slovenskih televizij lahko celo ogledali film o Williamu in Kate. Poosebljata nam pravljico ali romantično zgodbo, ki jo vidiš le v filmih ali knjigah. Ta poroka je tako utrdila podporo in zaupanje v monarhijo in ljudi spet dodatno povezala z njo. Svet je postal zaljubljen, pa čeprav le za tisti poročni dogodek. Že izraza na obrazih mladoporočencev sta pomenila, da sta (kot se je izrazil komentator Brane Kastelic) bolj zainteresirana drug za drugega, kot pa za dogajanje okoli njiju. In to je tista glavna simpatičnost te poroke. Tako zares vemo, da se nista poročila iz prisile, ker se pač morata, ampak ker sta si tega zares želela. Prikupno! Ljudje so se obnašali zaljubljeno in razposajeno. Pozabili so na vsakdanje težave in tegobe. Mogoče je bilo res v zraku.

Ta tradicionalni v prvi vrsti religijski obred je obnorel Britance in svet. Svobode si ženin in nevesta pri poroki ravno nista mogla želeti. Če to poroko primerjamo z vsemi prejšnjimi z dvora, se po obredu prav nič ne razlikujejo: ugibanja o obleki, ceremonija v Westminstrski opatiji, odhod mladoporočencev v kočiji in celotna procesija, ki se vije za njima do Buckinghamske palače. Nič nepričakovanega. Izbira pesmi in pridig je bila delno prepuščena njima, Kate si je lahko izbrala avto v katerem je prišla in obleko, sama se je tudi naličila, vse ostalo pa je moralo potekati po protokolarnih zahtevah Britanskega dvora. A le to je tisto, kar privlači. Tradicija, ki se je vlekla skozi stoletja, dogodek, ki vsakih nekaj let obsede Britance in ki se preseli na preostali del sveta. Kraljeva poroka, ki pomeni poroko celotne Britanije. Tisti britanski tradicionalizem, ki ti še pusti nekaj starokopitnega v današnjem svetu, ki je itak čisto razpuščen in ti da občutek nekega reda, neke stare tradicije, ki le ni tako nepotrebna, kot se zdi. Večina, in to močna večina Britancev še vedno podpira monarhijo. Tako lično, skrivnostno, protokolarno. Ob taki poroki je gotovo marsikateremu Slovencu na misel padlo, da bi bilo prav lepo, če bi tudi pri nas imeli kraljico, kraljeve poroke, ustoličevanja, visoke nazive in podobno.

Čar kraljeve družine ni v njihovi moči, ki jo imajo, ampak v simboliki, ki jo nosijo. Prihodnost monarhije torej ne obvisi le na nedavni poroki, ampak počasnemu prilagajanju. Britanci imajo radi dvor in dvor ima rad njih. In ko strogi tradicionalizem postane bolj moderen (kot je bilo vidno tudi na nedavni poroki), ga podaniki razumejo kot bližjega sebi, a še vedno mističnega in odmaknjenega. Tako ravnovesje bo monarhija verjetno ohranjala še dolgo po Williamu in Kate, oziroma po novem kraljevski visokosti valižanskem princu Williamu in kraljevski visokosti valižanski princesi William.