Neverjetno! Predvčerajšnjim ste dobili napoved superpunce iz Star Warsa, da lahko pričakujete superduper nadzemeljski komentar, članek, recenzijo, reportažo, pač nekaj, kar bo trgalo gate. Pa ni tako. Kot bi vedela, da bo nekaj šlo v drugo smer od plana. Svet je dobil napačno sporočilo.
Veselo sem poskakovala in se smejala z veliko vnemo novih faksovskih izzivov, ki me čakajo. Za nameček sem se odločila še, da bom naredila nekaj neobveznega in s tem razveselila še svoje ogromno blogersko občinstvo. Odločila sem se namreč za recenzijo premierne predstave Jureta Godlerja in Tilna Artača GodArt. Prepričana sem bila v humoren spektakel tudi na listu papirja in na migetanju ekrana z moje strani.
A stvari se obrnejo in ob dveh te pokliče očka v stiski. Ker rabi nekoga, da bi mu čez šest ur vodil oddajo, saj mu je voditelj zbolel. Ja, moj očka urednikuje na lokalni televiziji in občasno me doleti čast, da vodim tedensko oddajo, ki jo po najboljših ocenah spremljajo trije gledalci. To je tudi moje gonilo, da si ne preneham delati sramote pred kamerami in nadaljujem s to komedijo. No in ker pač noben voditelj ne more, je padlo name. Kriza. Cel dan splaniran, padel u luft.
Takoj po novici, da vodim oddajo: šibam na kosilo, prodajam karto za razprodan koncert po facebooku, pošiljam smse in kličem na vse konce zaradi vstopnice, razmišljam, kakšna naj bodo vprašanja za goste, na vsake toliko najdem čas za hrano na krožniku, tečem do neke firme, da vzamem knjigo za očeta kaj jaz vem kaj, do železniške, na prvi vlak, na vlaku berem o temi oddaje, na poti do hiše na črpalko vrnit karto ne more stornirat kao lahko grem na naslednji termin, dvomim, priklop na računalnik, urejam stvari gor pa dol, gledam prejšnje oddaje na to temo, vprašanja, šit še pol petnajst minut pa moram biti tam, tamala make-up u petih minutah, rekord, eno srajco navlečem sej bo, laufam do tja evo me.
Nekako je šlo. Samo glede na to, da to ni bila moja prva oddaja si blackoutov ne bi smela privoščiti. Ampak sem izpeljala. Upam. V bistvu imam rada to norijo. Ampak kaj, ko te kar naenkrat zadane. In tudi jaz nisem superpunca. In pač kdaj tudi lahko gre kaj narobe. Saj, kakšno pa bi bilo življenje, če bi bilo vedno vse v redu …
Ni komentarjev:
Objavite komentar