Portret Asje Hrvatin
»Ni prav, da smo zasičeni z vsem možnim, da preveč živimo, da se od nas preveč pričakuje in še hujše, da smo ta pričakovanja ponotranjil in zdaj to isto pričakujemo sami od sebe, praktično brez zunanjih spodbud. Zdaj punčke ko bodo velike ne bodo več zdravnice in frizerke in igralke, ampak bodo imele službo, ki jih bo izpolnjevala, prišle bodo domov in skuhale kosilo, se potem igrale z otroki in jim pomagale pri domači nalogi itd. V prostem času se bodo tudi ukvarjale z dobrodelnostjo in neštetimi hobiji, v katerih bodo enako uspešne. Razgledane bodo, na tekočem z vsemi novicami sveta. Nikoli ne bodo bolne, neprijazne ali sploh pomanjkljive, vedno bodo videti super, spočite, suhe, krasne, sijoče in kot iz reklame. In seveda jedle bodo samo doma pridelano hrano, vsak večer seksale z možem, spale 8 ur, imele dovolj časa zase in za vse prijateljice, ne bodo manjkale na nobeni kulturni prireditvi ali zabavi in živele bodo zdravo in srečno do konca svojih dni. Preveč je vsega in naša telesa so preobčutljiva, sistem se pa obnaša do nas, kot da smo že taki superljudje in to od nas zahteva. Če popustiš pa pač izpadeš iz sistema in se začnejo vse možne odvisnosti in depresije, motnje hranjenja in samopoškodovanja in vse drugo super kar ti še lahko "zjebe" telo in duha.« Tako svet vidi Asja Hrvatin. Stara je dvajset let, v resnici bolj drobna na izgled, pa je že izdala roman Od RTM do WTF (drugi je v zadnjih fazah priprave) in se že dvakrat »pojavila«, kot avtorica in intervjuvanka, v Sobotni prilogi Dela. Oseba naših let, ki ti da misliti več kot večina učiteljev in drugih avtoritet. Hči (umetniškega) Janeza Janše in medijske strokovnjakinje Sandre Bašić Hrvatin, ki je imela že od nekdaj drugačen, samosvoj in kritičen pogled na svet.
Zmenjeni sva bili na Prešernovem trgu. »Prava točka za srečanja,« sem si mislila, ko sem čakala nanjo. »A maš kaj drobiža?« se je poleg mene ustavil naključni brezdomec. Brezupno sem odkimala. Res nimam drobiža. In potem jo zagledam. Brezskrbno mi koraka nasproti z velikim nasmeškom na obrazu. Napotiva se v knjižnico sredi mesta in se usedeva v otroški kotiček. »Ravno pravšen kraj!« veselo vzklikne. Z desno roko polno pisanih zapestnic si odpne živo rdeč plašč, približno iste barve kot njeni lasje in se usede na mali pobarvan otroški stolček. Tudi ta ji je všeč. Tako kot vsaka stvar, ki je po svoje drugačna, posebna in se ne uklanja vsem družbenim pravilom. Odkar se poznava je vedela, kaj bo počela v življenju, ukvarjala se bo s socialnimi problemi. Sedaj namreč študira socialno delo. Pravi, da je to čisto pravi študij zanjo, saj se uči pomagati ljudem in z največjim veseljem opravlja prakso v zavetišču za brezdomce. Pri delu z brezdomci se je veliko naučila: »Najprej mi je bilo grozno deliti sveže igle, sedaj pa sem se tega že čisto navadila.« Z brezdomci so prijatelji, veliko se pogovarjajo, pravi, da so res super ljudje. Na večno vprašanje, dati brezdomcu tisti evro ali ne, odgovarja: »Super je, če narediš tisto malo za človeka, a kaj, ko je kriva država, tista, ki je odgovorna, da jim pomaga.«
Trenutno pavzira, saj se je želela bolj posvetiti sebi, svojim osebnim projektom in ljudem, ki jo potrebujejo. Na fakulteti sicer blesti, je med najboljšimi študenti, enega njenih esejev, ki ga je napisala za predmet na fakulteti, so objavili tudi v študentskem časopisu Tribuna. Pravi pa, da ji nekateri pogledi profesorjev na fakulteti niso všeč in da so nekatere stvari, ki se jih učijo, čisto nepotrebne. Zato se sedaj posveča drugim projektom. Je ena organizatoric MAKfesta, festivala mladinske altruistične kulture, ki je potekal konec marca. »Z MAKfesta sem se naučila ogromno, to je bila najboljša izkušnja na svetu. Ne samo, da sem zrasla na osebni ravni in dobila "filing", da sem dobra, posebna in sposobna in sem začela spet verjeti v dobroto ljudi in možnosti, ki jih imamo, ampak še na veliko večji ravni: to, da sem videla, da fraza "sej kaj pa lahko js nardim, tko pač je, sej nč ne morem" nima nobene podlage, ker LAHKO! Lahko brez denarja in izkušenj organiziraš dobrodelni festival. Lahko vzameš najboljše kar svet ponuja in to uporabiš za to, da uničiš tisto, kar je najbolj bedno.« Sploh ne obžaluje sodelovanja na tem festivalu in z žarom v očeh pripoveduje, kako super je bilo. Želi si še več podobnih projektov kot sta bila marčevski MAKfest in februarski Zamenjaj žur. Asja namreč obožuje Metelkovo mesto, saj že celo svoje življenje živi v centru Ljubljane in čuti njen utrip. Metelkova ji predstavlja neko zatočišče in zato so februarja v Menzi pri koritu organizirali Zamenjaj žur in odzvalo se je veliko število mladih. »Prineseš stare obleke in te smo razpostavili po celem prostoru in potem vzameš kar želiš. Noro je bilo, polna menza do treh zjutraj. Kar je ostalo od oblek, je šlo pa na Kralje ulice, Rdeči križ, ipd.« Čisto Asjasto.
Knjižnica je eden izmed njenih krajev, veliko bere, še raje pa piše. Njena knjiga Od RTM do WTF je med mladimi doživela nepričakovan uspeh. Na predstavitvi knjige skoraj tri leta nazaj je povedala, da jo je napisala, ker je nihče ni želel poslušati, papir pa je bil edini, ki je njeno izražanje prenesel. Po intervjuju v Sobotni prilogi je bila knjiga razprodana. »Enkrat me je nekdo na cesti ustavil in vprašal, kako lahko prideš v Sobotno prilogo. Ne poznam odgovora.« Vendar še vedno pravi, da bi knjigo o odvisnosti od drog sedaj napisala čisto drugače: »Toliko je stvari, ki bi jih spremenila. Res, da je bil moj pogled takrat na prehodu iz prvega v drugi letnik zelo zrel, a danes se mi to zdi otročje pisanje. To novo knjigo, ki jo pišem o bulimiji sem veliko bolje napisala, a mi urednica še vedno vsiljuje določene popravke. Ne ujameva se že glede izhodiščnih stvari: ona bi rada da jaz še vedno pišem tako, kot pri petnajstih, česar ne morem, niti ne želim. Poleg tega se ji zdijo tisti deli, ki se meni zdijo najboljši, njej najslabši in obratno in se potem nekako vrtiva v krogu.« Včasih pomisli, da ni vredno, a si kmalu premisli, ker ve, da je knjiga vredna objave in da je veliko ljudi, ki se ne strinja z uredničinim mnenjem. »Čakam, da greva na kavo in da ji lepo povem, da ali bova delali na tem tako kot je ali pa jaz ne morem več, ker zdaj že dolgo časa nisem napisala nič novega.«
Pisanja se loteva na čisto svoj način. »Izhajam iz enega čustva, ki mi ga oddaja oseba, ki me navdihne za zgodbo. Recimo za to drugo knjigo sem se pogovarjala z eno fantastično punco o njenem problemu in sem potem iz tega, kakšna čustva je v meni zbudila njena zgodba, začela pisati. Ni ravno tako, da bi se s pisanjem naučila kaj o težavah mladih. Zavedam se, da to ni ravno najboljše, da pišem o nečem, o čemer nimam osebne izkušnje, brez da bi si kaj prebrala o tem, malo raziskala, ampak mi je zdaj mogoče bolj kot točnost podatkov pomembno da spravim ven vsa čustva, ki jih imam. Se mi zdi, da prek tega nekako vse oživi.« Pravi, da je neverjetno, od kje vse lahko dobi vire za dobro knjigo: »Za drugo knjigo me je urednica "prisilila" da sem se šla pogovorit s psihiatrinjo z oddelka za motnje hranjena v Mostah in je bilo res zanimivo. Tam sem res izvedla nekaj novega in mislim, da tja res ne bi šla sama od sebe.« Na splošno pa gleda na pisanje kot na hobi. »Mislim, da se ne da živeti od pisanja. Mogoče, če si že tako uveljavljen kot Janja Vidmar, Desa Muck in drugi, in izdajaš včasih tudi po dve knjigi na leto, mogoče bi šlo, ampak tudi v to nisem prepričana.« Proces izdajanja knjige, pravi, je dolgotrajen proces. Od tega, da je urednik prebral njeno prvo knjigo, do njene izdaje je trajalo skoraj dve leti, za to trenutno knjigo bo verjetno trajalo še dlje. »Razmerje med plačilom in vloženim delom je neenakopravno. Mogoče se 4000 evrov sliši veliko, ampak če pomisliš, da bi bilo to edino, kar bi zaslužila v dveh letih, to pač ne zadostuje. Drugače pa so ostale stvari, ki pridejo s pisateljevanjem super. Na primer to, da te povabijo na različne šole in se z mladimi pogovarjaš o knjigi, to mi je najboljši del.« Rada se pogovarja s svojimi bralci: »Jaz vedno poskušam vsakega, za katerega vem, da je knjigo prebral izprašati kaj mu je bilo všeč, kaj ne in zakaj, ker se mi zdi res pomembno se mu posvetiti in ugotoviti kaj misli. Mogoče kaj napišem zaradi sebe, ampak ko se odločim, da bi to objavila in ko delam na besedilu, imam vedno v mislih bralce in to, da bo njim nekaj ostalo od moje knjige. Tako da imam večinoma pozitivne kritike, še posebej ko izvejo, koliko sem bila stara, ko sem napisala knjigo.«
Asja je kot vlak, ki je šele speljal s postaje. Zdi se, da je pred končno postajo, če je ta sploh kje v daljni prihodnosti predvidena, še veliko nenavadnih in (kot bi rekla sama) svetspreminjajočih dogodkov, pripetljajev, projektov … V bližnji prihodnosti sicer načrtuje vrnitev v fakultetne klopi, trenutno že dela na novem besedilu, tokrat dramatiki. Celo ima že v glavi, le še spisati jo mora. Definitivno pa bo delala že na naslednjem MAKfestu in naslednjem Zamenjaj žuru in naslednji kakršnikoli nesebični prireditvi. Še naprej se bo trudila delati svet lepši prostor za vse. In kot poje njena najljubša skupina Prljavo kazalište v pesmi Heroj ulice: »Uvijek sam sanjao da sam ja heroj ulice, koji će promijeniti baš čitavi svijet.« (Vedno sem sanjal, da sem heroj ulice, ki bo spremenil ves svet.)
