Približujejo se dnevi, ko ne bo treba več vsak dan sedeti za knjigo, ko boš odpisal zadnji izpit in bo vsega konec. Prišle bodo počitnice in z njimi veselje, brezdelje, stvari, ki jih resnično rad počneš. Končno pride tisti dan, dan zadnjega izpita. Zunanja vročina in pretirana klima v knjižnici pa te silita stran od vse te norije zadnjih izpitov in zadnjih atomov tvoje moči. Končno ga odpišeš. In upaš na najbolje. Končno si lahko oddahneš in pustiš vse za sabo, greš na morje (pač kolikor si ga lahko privoščiš). Potem pa tam nekje sredi julija obstaneš. Ugotoviš, da nimaš več ničesar, kar bi imel v planu za prihodnji dan, česar bi se veselil. Televizija ti je že dolgočasna, internet sploh, zunaj se nič ne dogaja. Pa ne glede na to, kje si, počitniško vzdušje ti gre že počasi na jetra. In ko pomisliš, koliko dni je še pred tabo … vse do konca septembra … ti postane slabo. Saj ja, greš delat, iščeš počitniško delo, še bolj glupa stvar od vsega sedenja v klopeh faksa in knjižnice. Ah, denar pa vseeno prinese. Kličeš, pošiljaš, hodiš na razgovore. Za kaj? Za tiste uboge 4 evre na uro. No ja vseeno. Končno dobiš neko ušivo delo in si čisto vesel. In kaj ti potem rečejo? Pridi čez en teden na uvajanje. All right! Končno prideš, dajte mi za delat, ker to je pa že malo boljše od živega dolgčasa. In kaj ti reče? Tam sediš že eno uro, čakaš, da si odtegne čas zate in še za eno dijakinjo, ki te sprašuje, kateri letnik si in ji ti razočarano odgovoriš, da si končal že drugi letnik faksa. Končno pride in ti da en list za prebrat in to boš počel cele počitnice. Jupi! Pripravljen čakaš, da greš jutri že lahko delat. Ah kje! Čez en teden pridi, sedaj še nimamo vsega pripravljenega. In sedaj je vse kar ti je ostalo v tem živem dolgčasu prazen list wordovega papirja. Ki užaljen bere to bedarijo od tvojega patetičnega pisanja. In tako je bilo vedno. Vsake počitnice. Ker si že sprijaznjen s tem, da potovanja pridejo med letom (posledično za to, ker so takrat cenejša).
Upam, da se niste našli v tej zgodbi. Ker jaz sem se. Srečniki!
Patetika številka ena, da sem se sploh lotila pisanja česa tako brezveznega. Ajde, grem gledat TV.
Ni komentarjev:
Objavite komentar