Poljanotožje

Ja, to je beseda.

Ampak to besedo poznajo le redki. Sploh ko nekega dne zapustiš najbolj poučno valilnico in se napotiš v uniformiran fakultetni svet. Poljanski dnevi so bili zame res najbolj poučna valilnica. Sploh, ker so bili v času največjega mladostniškega razcveta, odkrivanja samega sebe, nenehnega dozorevanja na številnih področjih, umetniškega ustvarjanja, spoznavanja enega kupa neverjetnih reči in doživljanja vrste nepredvidljivih dogodkov. In zraven se seveda kaj drugega kot zabavati. Poljane ti dajo še več kot to, dajo ti največje darilo: napotke za življenje.

Potem greš nekega dne ven. Spoznaš ljudi, ki ne vejo, kdo je Boki, ne vedo kaj so Činkole, ne vedo, kaj je Poljanfest, ne vedo, kaj se zgodi, če se zažge pomfri, se jim ne sanja kaj je ples z Biziljem, ne vedo, kaj pomeni kratica BNK, sploh pa ne kaj ČSŽ. Srečaš ljudi, ki ne poznajo Hajdinjaka, skomignejo z rameni ko rečeš Strossmayerjeva, ne poplesujejo in se zibljejo ko zapoješ "nas nosi k soncu tudi če dežuje ..." Vidiš, da si prišel v svet, kjer je podmornica samo prevozni sredstvo, kjer je Marko Pevulja le izmišljeno ime (sploh pa Srečko Zgaga), kjer so ozvočnice le pisk v mikrofon, in kjer ni tistega posebnega duha. Poljanskega duha. Ja, ta obstaja. Prinese ga vsaka nova generacija.

In pač. Tudi jaz kdaj čutim poljanotožje, čeprav takrat časi niso bili samo rožnati. Mi bi rekli, da "na mavričnih Poljanah pustili smo srce," naši najboljši profesorji pa "če si Poljanec, bo z levo roko vse šlo." In tega se držimo in se ne cmizdimo kot se sedaj jaz!

Zakaj se ne vozim več z vlaki iz Sežane

Čeprav Slovenske železnice pogosto dvigujejo cene vozovnic, je še vedno nekaj centov ceneje, če se na relaciji iz Logatca v ljubljanski Tivoli odločiš za vlak. Pa še bolj udobno je.

Ponavadi so vlaki skorajda prazni in zase dobim včasih tudi cel vagon. Včeraj pa sem šla na vlak iz Sežane, ki je bil kar poln. Usedla sem se nekam, kjer je bilo malo več prostora, nasproti mene je sedela še ena punca. Veliko je bilo študentov pa tudi dijakov. V nedeljo zvečer gremo pač vsi v Ljubljano, saj se v ponedeljek vsaj večini začnejo predavanja in pouk. Na vlaku, kjer ponavadi vlada pritajena tišina, je včeraj vladal vrvež, skoraj kaos. Sedela sem pri prehodu, skoraj na sredi vagona, šest vrst stran od prehoda. Od drugega vagona so me ločila tudi dvojna vrata.

Med vožnjo se tista dvojna elektronska vrata odprejo. Ne vem, kdo jih je šel odpirat med vožno. Brala sem dalje, čez dva dni je kolokvij. Kar naenkrat sem čutila, da me je nekaj butnilo v glavo. Tudi videla nisem več tako dobro. Očala so mi odletela na drugo stran prehoda, na sosednji sedež. Ko sem končno zavedla, sem opazila na tleh belo-roza supergo. Očitno mi je ta priletela v glavo. Ljudje se sploh brigali niso zame. Še sprevodnika v daljavi to ni zanimalo, da je meni v glavo priletel čevelj. In to iz sosednjega vagona. Hotela sem ga pobrati, pa je že priletela neka smrklja brez enega superga in pobrala tistega na tleh. Zadrla sem se nanjo, da mi ga je vrgla direktno v glavo. Ona pa samo: "Sej ga nisem jest vrgla!" In to je bilo to. Še dobro, da se mi ni kaj hujšega zgodilo. Na nosu imam modrico. Pozneje sem šele opazila, da mi je superga dejansko zvila očala. In to očala, ki niso bila tako zelo poceni ... Kaj storiti v takem primeru? V vsej tisti pretresenosti se nisem niti trudila najti krivca. Lahko bi bil kdorkoli iz sosednjega vagona.

Nekaj je jasno: ne hodim več na vlak, ki pelje iz Sežane v Ljubljano.