Poljanotožje

Ja, to je beseda.

Ampak to besedo poznajo le redki. Sploh ko nekega dne zapustiš najbolj poučno valilnico in se napotiš v uniformiran fakultetni svet. Poljanski dnevi so bili zame res najbolj poučna valilnica. Sploh, ker so bili v času največjega mladostniškega razcveta, odkrivanja samega sebe, nenehnega dozorevanja na številnih področjih, umetniškega ustvarjanja, spoznavanja enega kupa neverjetnih reči in doživljanja vrste nepredvidljivih dogodkov. In zraven se seveda kaj drugega kot zabavati. Poljane ti dajo še več kot to, dajo ti največje darilo: napotke za življenje.

Potem greš nekega dne ven. Spoznaš ljudi, ki ne vejo, kdo je Boki, ne vedo kaj so Činkole, ne vedo, kaj je Poljanfest, ne vedo, kaj se zgodi, če se zažge pomfri, se jim ne sanja kaj je ples z Biziljem, ne vedo, kaj pomeni kratica BNK, sploh pa ne kaj ČSŽ. Srečaš ljudi, ki ne poznajo Hajdinjaka, skomignejo z rameni ko rečeš Strossmayerjeva, ne poplesujejo in se zibljejo ko zapoješ "nas nosi k soncu tudi če dežuje ..." Vidiš, da si prišel v svet, kjer je podmornica samo prevozni sredstvo, kjer je Marko Pevulja le izmišljeno ime (sploh pa Srečko Zgaga), kjer so ozvočnice le pisk v mikrofon, in kjer ni tistega posebnega duha. Poljanskega duha. Ja, ta obstaja. Prinese ga vsaka nova generacija.

In pač. Tudi jaz kdaj čutim poljanotožje, čeprav takrat časi niso bili samo rožnati. Mi bi rekli, da "na mavričnih Poljanah pustili smo srce," naši najboljši profesorji pa "če si Poljanec, bo z levo roko vse šlo." In tega se držimo in se ne cmizdimo kot se sedaj jaz!