Subvencije za vse …

Morda je prišel čas, da se končno razpišem o svoji kitajski izkušnji, kot je bilo že tolikokrat obljubljeno. Ampak na žalost bo to vseeno še malo počakalo. Kajti morda je prišel čas, da se malo razbesnim. Problem je v tem, da čim bolj se trudiš razumeti to državo in igrati po njenih pravilih, tem bolj si razočaran. Zatakne se že pri tako banalnih zadevah, kot je prevoz do mesta, kjer se izobražuješ.

Ker sem ta mesec obtičala doma, 30 kilometrov stran od prestolnice, me je razveselil vsaj podatek, da se bom lahko vozila delat v Ljubljano za subvencioniranih 20 evrov na mesec. In v to naj bi bila všteta še Urbana. Že to, da so uvedli ta nov sistem je bilo seveda presenetljivo. Ker sploh, od kje denar, če se gre država zaostreno varčevanje. V redu, če je v korist dijakov in študentov, zakaj pa ne. Ampak že pred uvedbo subvencij se je pojavilo polno sistemskih napak. V avgustu sem opravljala novinarsko prakso in sodelavka me je v petek, 17. avgusta poslala na glavno Avtobusno in železniško postajo v Ljubljani preverit, če lahko dobim obrazce za subvencionirano vozovnico, glede na to, da naj bi z izdelovanjem začeli v ponedeljek, 20. avgusta. In tam so me gledali kot, da bi govorila kitajsko. »A nič ne sledite spletni strani?« V resnici pa so na ministrstvu ravno tisti dan spremenili podatke (prav potvarjali so jih, samo spremenili so nekaj podatkov v objavi iz začetka meseca), nobenemu nič sporočili, znajdite se sami. Datum začetka izdelovanja vozovnic so namreč prestavili še za en teden. Torej le teden pred začetkom šole za dijake. Na koncu se je celo izkazalo, da naj bi ministrstvo imelo podpisano pogodbo s prevozniki le za en mesec.

Torej, 3. septembra sem poslala sestro, da mi na hitro uredi vse za mesečno vozovnico, saj prej nisem imela časa preučiti vseh zahtev s spletnih strani ministrstev in prevoznikov. Še navodila za izpolnjevanje obrazca so bila tako suhoparna in neuporabna, da sem potrebovala vsaj kakšne 3 ure, da sem zbrala dovolj informacij iz več virov. Da bom seveda le pripravljena in da ne bo komplikacij, ko bo ona uredila vse namesto mene. Seveda ni prišlo dlje od tega, da mi je šla po žig na fakulteto. Vrste so bile na vseh blagajnah dolge in se niso premaknile nikamor. Naslednji dan sem šla sama, zvečer. Čakala sem pol ure, gospa pa me je odslovila, da mi ne more pomagati, saj se jim je sesul celoten sistem in upajo, da bo nazaj vzpostavljen naslednje jutro. Tako sem si naslednji dan, torej včeraj, utegnila vzeti celo uro časa samo za to, da le dobim to vozovnico. Pa je nisem. V vrsti sem stala eno uro, premaknila sem se za dva koraka. Ljudje so bili živčni, zrak je bil zadušljiv in ker se mi je mudilo naprej, sem pač morala ven iz vrste in zapustila eno uro varovan prostor, ki bi ga verjetno morala zasedati še kakšno uro, da bi prišla vsaj blizu okenca. Srečo sem poskusila spet danes. Po tem, ko sem seveda za vožnjo tja in nazaj že zapravila ves ta denar, ki bi ga lahko dala za to obljubljeno mesečno vozovnico.

Danes sem potem prišla na glavno avtobusno postajo petnajst do osmih zvečer, ker sem predvidevala, da takrat ne bo več gneče. Sploh primerna ura, saj na spletu piše, da vozovnice izdelujejo do desetih. Pa sem res takoj prišla na vrsto (na srečo, saj naj bi po njihovih na roko napisanih obvestilih izdelovali mesečne vozovnice samo do osmih). Gospod je bil prijazen, jaz pa izjemno vesela, da sem končno prišla pred to cenjeno okence. Potem se je nekaj časa pogovarjal s sodelavkami in rekel, da mi žal ne more narediti vozovnice, ker sem študentka. Nisem mogla verjeti. Nikjer ni pisalo, da do vozovnice nisem upravičena. Povsod izrecno piše, da so subvencionirane vozovnice namenjene dijakom IN študentom, katerih stalno prebivališče je vsaj 5 kilometrov oddaljeno od kraja izobraževanja. Nikjer ni bilo omenjeno (pa sem vse preučila), da bomo študentje upravičeni do subvencij šele oktobra. Potem je prijazen gospod pomislil, da bi mi vseeno lahko izdelal vozovnico za 10 voženj. Pa so mu spet sodelavke povedale, da ne more. Včeraj bi, je rekel, tako vozovnico še lahko dobila, danes pa ne. Ker naj bi se tako danes odločili na ministrstvu in ker se pravila spreminjajo tako rekoč čez noč. Torej ostala sem brez vsega. In sploh ne vem, če se mi še splača voziti na delo, če pa moram delati skoraj dve uri, da pokrijem samo dnevno vožnjo.

Torej, če bi morda le lahko dobila tisto vozovnico za deset voženj dan prej, je to popolnoma diskriminatorno. Sploh, ker ni bilo to NIKJER omenjeno in sploh, ker po tej logiki take vozovnice imajo le tisti študentje, ki se jim je uspelo do okenc prebiti pred 6. septembrom.

Torej hvala vladi. Hvala za varčevanje. Hvala za konsistentnost. Hvala za ažurnost. In hvala za moje mirne živce.

Zakaj je bila letošnja občinska proslava boljša od državne

Nacionalne identitete so konstrukt. Na njih ni vezanega čisto nič naravnega, le relacije do tistih drugih – narodov, ljudi, običajev. Torej biti Slovenec pomeni enostavno biti Neavstrijec in Nehrvat. In čeprav so vsi narodni simboli malodane izbrani s strani družbene ideologije, bivajo v nas. Na teh simbolih temeljijo proslave ob pomembnih državnih praznikih. Krepijo tisto razliko mi-oni, poudarjajo velik ponos, ki ga moramo čutiti do svoje domovine in nas opozarjajo, da ima okolje, v katerem bivamo, pomembno zgodovino, na katero (bognedaj) ne smemo pozabiti.

Letos se je okrog državne proslave ob dnevu državnosti pletlo polno pretiranih pretresov. Začelo se je s honorarji pa nadaljevalo z zastavonošami … ampak nimam namena pisati o tem in prelivati še dodaten žolč in tresti sol na rano vsem, ki se počutijo vpletene. Želim samo poudariti, da je že pred prireditvijo bilo kaj za debatirati. Prav, sem si rekla, honorar in ostale okoliščine že ne smejo vplivati na prezenco umetnikov, ki se nameravajo na prireditvi predstaviti. Ne glede na vse, umetnik je le umetnik in časi, v katerih ustvarja, so lahko še tako težki ali dobri, še vedno je ustvarjalec in ne veleposlovnež. Pričakovala sem torej vsaj raznovrstno kulturno prireditev. Na koncu pa se je izkazalo, da poleg gorečega govoričenja in ducata folklornih skupin, ni bilo čisto nič drugega za videti. Še himna je bolj togo izzvenela. Edina raznolikost je bila raznovrstnost noš. Na koncu so se mi smilili tisti, ki so morali svoj petkov večer presedeti na tej prireditvi. Pred televizijskim sprejemnikom se na žalost ni dalo ugodno obsedeti.

Zanimivejša prireditev se je dogajala na dejanski praznik, 25. junija. Simfonični orkester Cantabile je namreč že drugič pripravil Koncert za dušo in srce ob dnevu državnosti. Da, za dušo in srce in ne za ego in ponos, kot je delovalo ob uradni državni slovesnosti. Usklajen orkester, ki z zvokom napolni še tako neakustično dvorano, zanimivi solisti, pevci ter videoizseki iz filmov so dokazali, da se da narediti solidno prireditev kljub krizi, ki naj bi bila vseprisotna. Prireditev je zanimivo združevala umetnine skladateljev te in tudi kakšne druge domovine ter se prepletala s prozo, poezijo in petjem osnovnošolcev. Dvorane, ki je nadomestila zunanjo lokacijo, niso krasile uradne zastave, ampak tiste, ki so jih narisali otroci. Te male podrobnosti so nam namreč pokazale, da na mladih še vedno, ne glede na vse, stoji svet. To je dokazal tudi izbor zadnje pesmi na uradnem programu, tema filma Čisto pravi gusar: »Pustite nam ta svet, nedolžen in drugačen. Naj vsak, ki vanj je ujet, bo pristen, ne popačen.« Kot bi želeli mladi sporočiti, da rotimo odrasle. Pustite nam ta svet, da si ga ustvarimo po svoje. Ne uničite ga brez našega dovoljenja. Ne glede na to, kje živimo, pa naj bo to ta ali ona dežela, želimo si ohraniti ta svet in ga ne popačiti. Napolniti ga želimo z radostjo in toplino in ne z razprtijami in spletkami.

Zato je morda sporočilo prireditev ob državnih praznikih najpomembnejše. In mogoče je do neke zdrave mere podpihovanje nacionalne identitete dovoljeno. Samo za to, da se ljudje te države vsaj za trenutek počutijo ponosni in ne ponižani, da tu živijo. Državna proslava nam na žalost tega ni dala, je pa globlje sporočilo pustila občinska, ki je navdušila tudi mojo sorodnico, ki je Slovenka zunaj meja Republike Slovenije.

Stalna zbirka Moderne galerije

Ker tu pišem bolj malo, bom pa vseeno, za "update", spet objavila nekaj faksovskega. Če vas je to odvrnilo od branja: ni tako faksovsko, kot se zdi. :)

Stalna zbirka Moderne galerije

Obisk prenovljene Moderne galerije je lahko zelo zanimiv tudi za nepoznavalce. Gledalca popelje od tam, kjer se konča stalna zbirka Narodne galerije, pri impresionizmu, do tja, kjer se začne Muzej sodobne umetnosti Metelkova, pri malo težje določljivem obdobju, ki bi mu lahko rekli poosamosvojitveno. Kar je v resnici zelo zanimivo, saj se tako muzeja dopolnjujeta med sabo, hkrati pa vsak posebej tvorita zaključeno celoto. Že dejstvo, da so Moderno galerijo uredili po dveh diagonalah – problemski in kronološki – pomaga obiskovalcu vzpostaviti jasnejšo sliko, ne le o umetnikih, ampak tudi o obdobjih, v katerih so ustvarjali. Predvsem zanimivo poskuša osmisliti družbene situacije, kot je na primer rekonstrukcija ene od konstruktivističnih razstav v Trstu. Muzej ne igra le vloge hranitelja del, ampak jih pomaga osmisliti in povezati z duhom časa in družbenimi vzgibi vsakdanjosti. Stene niso prazne in bele, tako kot v večini galerij, na ogled nam niso postavljena zgolj dela umetnikov. Prva, impresionistična soba je tako na primer zasnovana na princip muzejev v tistem obdobju (soba je osvetljena z dnevno svetlobo, napisi so pripeti z bucikami, na stenah so tapete, ipd.). Slikanje duha časa pa je tisto, ki je pri reorganizaciji zbirke Moderne galerije najpomembneje.

Ena meni najljubših sten - NSK

Obiskovalci, ki so galerijo obiskali pred nekaj leti, se najverjetneje spomnijo takratne postavitve, ki pa je sedaj popolnoma drugačna. Pohvalno torej, da so po vseh teh letih (končno) našli prostor za vsa umetniška obdobja in vzgibe ter jih predstavili na poljuden in zanimiv način. Prejšnja postavitev namreč ni vključevala poznih impresionističnih del, ki so se kopičila v kleti stavbe, prostor pa je skušal biti pretirano izkoriščen. Pohvalno je tudi, da so po izgradnji Muzeja sodobne umetnosti Metelkova obdržali ime in lokacijo. Moderna galerija (ki bi jo lahko brez problema poimenovali tudi Muzej moderne umetnosti) se še vedno nahaja v »muzejskem« delu Ljubljane, medtem, ko je novejša stavba Muzeja sodobne umetnosti v »umetniškem« delu mesta, kjer se kalijo novi umetniki, ki bodo nekoč morda tudi sami razstavljali v muzeju.

Pohvalno je tudi, da je vstopnina brezplačna za študente smeri, ki se ukvarjajo s kulturo in umetnostjo, vendar bi se lahko poskusili enačiti z nekaterimi drugimi (predvsem razvitejšimi) evropskimi državami. V Veliki Britaniji je na primer vstop v muzej ali galerijo večinoma brezplačen za vse, medtem ko je v Franciji in Nemčiji brezplačen vstop zagotovljen vsem (ponavadi državljanom Evropske unije), ki se še šolajo, oziroma so mlajši od 25 let. Tam je obisk muzejev in galerij velik, saj se države zavedajo, da s tem spodbujajo izobraževanje na področju zgodovine in kulture. Pri nas država, žal, naredi premalo. Verjetno bi se marsikdo večkrat (ali pa vsaj enkrat) odpravil v muzej ali galerijo, če bi imel vstop tja brezplačen, s tem pa bi pripomogel tudi h krepitvi kulturnega udejstvovanja. Morda pa je potrebna le širša razpoznavnost in promocija kulturnih ustanov. Tako pa muzeji in galerije pri nas večinoma samevajo in ne dosežejo širše publike, čeprav so večinoma zelo premišljeno postavljeni.

Eden mojih esejev

Ponavadi javno ne objavljam svojih esejev. Ampak glede na to, da sem prvič uživala v pisanju eseja, tega tudi objvljam. Uživajte. :)

REPREZENTACIJA POLITIKE NA PRIMERU PREDČASNIH VOLITEV V SLOVENIJI

V svojem eseju bom analizirala enega izmed strankarskih predvolilnih spotov. Izbrala sem si »necenzururani« spot stranke Nova Slovenija, saj svojevrstno reprezentira stališče stranke in je zelo zanimiva z vidika medijske kritike, predvsem teoretičnih pristopov, ki se jih bom lotila. Medijski tekst bom namreč obravnavala s stališča reprezentacije, pomagala pa si bom z marksistično, psihoanalitično in feministično kritiko ter s kulturnimi študijami. Analiziranemu spotu je naslov Vrnimo Upanje Sloveniji – volilni spot brez cenzure, našla sem ga na spletnem portalu YouTube, avtor spota ni znan, naročnik je stranka Nova Slovenija, leto nastanka pa je 2011. Spot je dolg 17 sekund, a se v njem naenkrat dogaja veliko reči, v podobah lahko prepoznamo tajkune, brezposelne gradbince, afero bulmastifi in študente, ki nameravajo uničiti parlament, vendar je fokus predvsem na očetu z vozičkom in babico, ki sedita na klopci na enem izmed ljubljanskih trgov (prepoznati je Kongresni trg) in se pogovarjata o tem, koga bosta volila na prihajajočih volitvah. Moj namen je v eseju čim bolj kritično pristopati do medijskega teksta in si ob tem pomagati s teorijami, ki mi bodo pomagale medijski tekst razumeti bolj celovito.

Stuart Hall v svojem prispevku z naslovom Delo reprezentacije (v Luthar, Zei in Hardt 2004) piše, da je kultura sistem reprezentacij. Medijski prostor pa je arena, v kateri se ves čas bojujejo tisti, ki imajo moč, s tistimi, ki je nimajo. Znotraj medijev se ves čas dogaja boj, kdo bo imel pravico ustvarjati pomene. Politiko pa lahko prav tako razumemo kot tisto, ki se trudi, da bi postala tista, ki bi ustvarjala pomene. Tako se v tem primeru politična stranka vključi v medijski prostor in znotraj njega skuša sama ustvariti pomene. Obravnavan spot tako prikaže politično situacijo kot nekaj najslabšega, naredi poleg tega še nekakšno parodijo na trenutno stanje, stranko Nova Slovenija pa postavi za tisto, ki nas lahko reši iz te največje krize. To skoraj apokaliptično stanje prikažejo tudi s časopisom, ki ga gospa bere, na katerem z velikimi črkami piše: »Novice – Slovenija zadolžena do vratu!« Spot nam hoče potrditi pomene, ki so bili ustvarjeni že prej – da je država v največji krizi, da je položaj skoraj brezizhoden, da brezposelni delavci jedo iz košev za smeti in podobno. Stranka se tako bori tudi za hegemonijo, saj se skuša ljudem približati z že znanim. Zato na primer, ko v spotu vidimo žensko v krznenem plašču, ki sprehaja dva psa, ki izgledata napadalna, pomislimo ravno na že večkrat prej reprezentirano »afero« bulmastifi, ob ženski pa se verjetno spomnimo na bivšo ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal. Za ljudi, ki spremljajo slovenski medijski prostor je ta pomen že tako rekoč ustvarjen, a nekdo drug, ki ne pozna tega okolja, te podobe in vsebine spota ne bi tako razumel. Člani iste diskurzivne skupnosti enako razumejo namig (Luthar 2010). V tej bitki za kulturno nadvlado, hegemonijo in pravico do ustvarjanja pomenov se vključujejo tudi podrejene skupine, ki skozi medije izražajo svojo družbeno pozicijo. Ena takih skupin je lahko tudi politična stranka Nova Slovenija, ki je (kot izvemo tudi v spotu) tri leta ni bilo v parlamentu, vendar se je v politično debato poskušala vključevati le kadar je bilo možno. To svojo podrejenost izraža tudi v predvolilnem spotu in sebe ponudi kot rešitev.

Marksistično kritiko bi pri tem videu zanimal družbeni sistem v katerem je video nastal in sistem, ki ga prikazuje. Prikazati namreč skuša kot velik razpon med (kot bi temu rekel Marx [v Berger 2006, 51]) vladajočim razredom – prikazano kot ženska v krznenem plašču in moški oblečen v poslovna oblačila z aktovko iz katere gleda denar – in nižjimi razredi – prikazanimi kot delavci, ki brskajo po smetnjakih. Moški tako stanje označi kot »sranje« in ga s tem negativno ovrednoti. Tega moškega bi lahko označili tudi za buržoaznega heroja, junaka, ki ga medij ponudi kot nadomestek za tegobe in s katerim se lahko ljudje identificirajo (prav tam, 60). Predstavlja namreč nekega »povprečnega« moškega na ulici, s katerim se lahko marsikdo poistoveti. Posreduje nam ideje, ki so v skladu z idejami vladajočega razreda (torej v tem primeru politične stranke). Pove nam, da je stanje obupno in če hočemo, da se spremeni, moramo voliti tistega, ki nam ponuja izhod iz naše krize in s tem legitimizira moč politične stranke. Ustvarja tudi hegemonijo – kjer ne gre le za politično nadvlado, ampak tudi socialno in kulturno (prav tam, 61). Nadvlade si politiki želijo namreč v vseh sferah, zato pri svojih kampanijah uporabljajo najrazličnejša prepričevalna sredstva. V tem primeru je stranka uporabila medije kot sredstvo širjenja svojih idej, saj imajo mediji širši in globlji učinek: »/O/blikujejo človekove ideje o sebi in svetu; oblikujejo njihove svetovne nazore.« (prav tam, 62).

S stališča psihoanalize bi lahko medijski tekst obravnavali kot reprezentacijo stanja v državi. Video predstavlja neke nagone, id, neukrotljivost človeške narave, razvrat, ki vlada med ljudmi. Stanje v državi je zlo, nanjo vpliva id, saj so zlobneži v zgodbah vedno tisti, ki jim manjka razvoja superega in so usmerjeni le v zadovoljevanje potreb (prav tam, 87). Stranka Nova Slovenija predstavlja superego – junaka, ki bo rešil svet, saj nas bo rešil iz te razvratne situacije. Tudi tekst sam temelji na superegu in nam predstavlja politično stranko v čim boljši luči. Ego predstavlja starejša gospa, ki je ujeta med »razvratnim svetom«, na katerega vpliva id in superegom, ki ga ponuja moški. Uporabljenih je veliko splošnih simbolov, ki sem jih obravnavala že prej, in sicer, kaj nam vse te podobe predstavljajo. Na podlagi naključnih simbolov pa bi lahko gledalcu na primer Kongresni trg, ki ga vidi v ozadju predstavljal nekaj drugega, kot avtorju videa. Naključni simboli so namreč vezani na osebne izkušnje in vsak posameznik ima verjetno drugačno razmerje do videnega (prav tam, 88). Tekst v gledalcu lahko vzbudi tudi nekaj obrambnih mehanizmov, cilja namreč na identifikacijo gledalca z nastopajočimi v videu. Video gledalca potisne tudi v regresijo, da si zamišlja prejšnje (in v resnici tudi trenutno) stanje in ga tako sooči s stresom (prav tam, 90), ob koncu videa pa se stanje racionalizira, saj se ponudi odgovor za gledalca, s katerim lahko razreši to stanje iz regresije.

Feministični pogled na obravnavani spot bi obravnaval reprezentacijo žensk v sorazmerju z moškimi v danem medijskem tekstu. Edina ženska, ki v tem oglasu govori, je gospa starejših let, ki še ni odločena, koga bo volila. Upošteva moško figuro, ki ji sugerira, koga naj na prihajajočih volitvah obkroži. Prikazana je kot neodločena in ki bo nenazadnje verjela odločitvam dominantne moške figure. Video reprezentira patriarhalni odnos v družbi, vendar je moški prikazan tudi nekoliko sodobneje, saj ima ob sebi otroški voziček in s tem ga avtorji videoposnetka označujejo kot skrbnega in ljubečega očeta, ki je prevzel tudi žensko vlogo skrbi za otroke. Drugi ženski lik v videu je ženska s psi, ki je prikazana kot zlo. Ta ženska je najverjetneje bogata karieristka brez otrok, ki pa si lasti pse. To je motiv ženske, ki jo avtorji videa najverjetneje vidijo kot slabo stran slovenske družbe in kar bi stranka preprečila, če pride na oblast.

Vsi pogledi na ta tekst me pripeljejo do zaključka, da je stanje v državi pred volitvami v predvolilnih spotih prikazano kot zelo slabo, stranko pa postavlja za tisto, ki nas iz tega slabega lahko izvleče in ponudi boljše življenje. Dogodki iz časa prejšnje vlade so obravnavani kot zelo slabi in pogubni za državo. Pojavi pa se močna moška figura, ki se odločno postavi za rešitev in to je stranka Nova Slovenija, ki naj bi vsemu temu naredila konec.

Viri in literatura:

Allen, C. Robert (ur.). 1992. Channels of discourse, reassembled: television and contemporary criticism. Chapel Hill: University of North Carolina Press.

Berger, Arthur Asa. 2006. Media analysis techniques. Thousand Oaks: Sage.

Hall, Stuart. 2004. Delo reprezentacije. V Medijska kultura: Kako brati medijske tekste, ur. Breda Luthar, Vida Zei in Hanno Hardt, 33–96. Ljubljana: Študentska založba.

Luthar, Breda. 2010. Predavanje pri predmetu Teorije medijev in komuniciranja. Ljubljana, 4. november.

Vrnimo upanje Sloveniji – volilni spot brez cenzure. 2011. Dostopno prek: http://www.youtube.com/watch?v=75qEm8iBb8k (20. 1. 2012).

Eva, kakšno je stanje?

Čas je, da naredim konec temu jokanju in stokanju. Ker sem že patetična. Stvar je v tem, da me je lani septembra zadela ljubezen, ki je sploh nisem poznala. Morda malo pretiravam, sem se pa kar malo zatreskala. In ta stvar se … neverjetno … imenuje radio. 

Pač nič posebnega, obstaja že kakšno stoletje. In jaz sem ga odkrila zdaj (ali pa je on odkril mene?). Čisto naključno sem šla na eno avdicijo in pristala na eni najbolj poslušanih radijskih postaj v regiji. Kar tako. En dan sem za foro nekaj brala na avdiciji, naslednji dan so me, kot je takrat rekel Željkić, vrgli v vodo in jaz sem splavala. Dejansko. Prišla sem v nek nov svet. Svet mojega glasu, ki lebdi nekje v zraku. Ko daš gor tiste slušalke, se potopiš in splavaš. Ko greš v živo v eter sploh ni živcev, je le mirna spokojnost, ki je prej nisem poznala. Ponavadi me prenosi v živo delajo živčno. Ampak ne na radiu. Vse, kar dihaš je tista lučka »on air«. Morda je kriva le pomirjujoča plat radijskih studiev in zabavnih ljudi, ki te obkrožajo, ampak takega občutka prej res nisem poznala. Enkrat sem šla v knjižnico v centru in sem slišala, da poslušajo »naš« radio. Dejansko ti daje občutek, da takrat, ko si zaprt v studiu, lebdiš nad ljudmi s svojim zvokom. Kar malo filozofsko bdiš nad njimi. Kot nek bog.

Morda sem se tako počutila tudi zaradi dejstva, da sem delala s profesionalcem, ki je v tem poslu eden najboljših. Tako nisem bila živčna. Če sem pa slučajno bila, me je zafrkaval direktno v eter pa sem se sprostila. Pač počela sem to, kar sem imela rada – smejala sem se.

V glavnem, začeli smo kar fino. Noro mi je bilo, ko smo se v živo v eter pogovarjali o kar enih stvareh, pa je izpadlo neverjetno zabavno. Kot je rekel šefe, »ljudje slišijo, da se mamo fajn in se majo potem še sami fajn.« Delali smo vse: peli, plesali, kričali, navijali, kdaj tudi obmolknili. Lahko rečem, da so bili trije mesci na radiu zame bolj poučni, kot tri leta na faksu. Na srečo ali pa na žalost. Nikoli mi ni bilo žal, da se vsak dan vozim v od faksa pol ure oddaljene Stegne.

Potem se je pa začelo obdobje negotovosti vseh ljudi na radiu. Ampak meni je bilo vseeno, imeli smo piknike, novoletne zabave in obdarovanja, počutila sem se sprejeto. Verjetno še bolj sprejeto kot v kateremkoli kolektivu doslej. Zato je bilo pa tako težko oditi. Zadnji dan mi je tako bil najtežji. Bil je tak, kot vsi doslej, le z mislijo, da se verjetno ne bom več vrnila. Poslovila sem se od sovoditeljevega mikrofona in studia, v katerem sem preživela vse popoldneve zadnjega pol leta. Čudno, kako ti lahko en mikrofon tako priraste k srcu in vse tiste male sobice, ki živijo z vrvežem in rutino obenem. Pogrešam »a so tizerji not?«, balkansko-homoerotične novice, bizarne izjave, turobno popoldne, Makedonca, ki poje v montirnici in sklonira, vsak dan kakšno novo hrano (ne vafljev), tisto šipo za mojim hrbtom, skozi katero je lahko vsak videl, da igram igrice na Facebooku (priznam), »hiilooou«, gurmansko kavo iz spodnjega nadstropja … V bistvu pogrešam vse. Ampak čas je za nove spomine. Sploh pa nihče ni rekel, da se ne bom vrnila. Ko se bom, bom to naredila v še bolj veličastnem slogu.

Če pa ste opazili radar, policijsko kontrolo ali prometno nesrečo, nam to sporočite na brezplačno prometno številko ničosemdesetstošestštiri.