Eden mojih esejev

Ponavadi javno ne objavljam svojih esejev. Ampak glede na to, da sem prvič uživala v pisanju eseja, tega tudi objvljam. Uživajte. :)

REPREZENTACIJA POLITIKE NA PRIMERU PREDČASNIH VOLITEV V SLOVENIJI

V svojem eseju bom analizirala enega izmed strankarskih predvolilnih spotov. Izbrala sem si »necenzururani« spot stranke Nova Slovenija, saj svojevrstno reprezentira stališče stranke in je zelo zanimiva z vidika medijske kritike, predvsem teoretičnih pristopov, ki se jih bom lotila. Medijski tekst bom namreč obravnavala s stališča reprezentacije, pomagala pa si bom z marksistično, psihoanalitično in feministično kritiko ter s kulturnimi študijami. Analiziranemu spotu je naslov Vrnimo Upanje Sloveniji – volilni spot brez cenzure, našla sem ga na spletnem portalu YouTube, avtor spota ni znan, naročnik je stranka Nova Slovenija, leto nastanka pa je 2011. Spot je dolg 17 sekund, a se v njem naenkrat dogaja veliko reči, v podobah lahko prepoznamo tajkune, brezposelne gradbince, afero bulmastifi in študente, ki nameravajo uničiti parlament, vendar je fokus predvsem na očetu z vozičkom in babico, ki sedita na klopci na enem izmed ljubljanskih trgov (prepoznati je Kongresni trg) in se pogovarjata o tem, koga bosta volila na prihajajočih volitvah. Moj namen je v eseju čim bolj kritično pristopati do medijskega teksta in si ob tem pomagati s teorijami, ki mi bodo pomagale medijski tekst razumeti bolj celovito.

Stuart Hall v svojem prispevku z naslovom Delo reprezentacije (v Luthar, Zei in Hardt 2004) piše, da je kultura sistem reprezentacij. Medijski prostor pa je arena, v kateri se ves čas bojujejo tisti, ki imajo moč, s tistimi, ki je nimajo. Znotraj medijev se ves čas dogaja boj, kdo bo imel pravico ustvarjati pomene. Politiko pa lahko prav tako razumemo kot tisto, ki se trudi, da bi postala tista, ki bi ustvarjala pomene. Tako se v tem primeru politična stranka vključi v medijski prostor in znotraj njega skuša sama ustvariti pomene. Obravnavan spot tako prikaže politično situacijo kot nekaj najslabšega, naredi poleg tega še nekakšno parodijo na trenutno stanje, stranko Nova Slovenija pa postavi za tisto, ki nas lahko reši iz te največje krize. To skoraj apokaliptično stanje prikažejo tudi s časopisom, ki ga gospa bere, na katerem z velikimi črkami piše: »Novice – Slovenija zadolžena do vratu!« Spot nam hoče potrditi pomene, ki so bili ustvarjeni že prej – da je država v največji krizi, da je položaj skoraj brezizhoden, da brezposelni delavci jedo iz košev za smeti in podobno. Stranka se tako bori tudi za hegemonijo, saj se skuša ljudem približati z že znanim. Zato na primer, ko v spotu vidimo žensko v krznenem plašču, ki sprehaja dva psa, ki izgledata napadalna, pomislimo ravno na že večkrat prej reprezentirano »afero« bulmastifi, ob ženski pa se verjetno spomnimo na bivšo ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal. Za ljudi, ki spremljajo slovenski medijski prostor je ta pomen že tako rekoč ustvarjen, a nekdo drug, ki ne pozna tega okolja, te podobe in vsebine spota ne bi tako razumel. Člani iste diskurzivne skupnosti enako razumejo namig (Luthar 2010). V tej bitki za kulturno nadvlado, hegemonijo in pravico do ustvarjanja pomenov se vključujejo tudi podrejene skupine, ki skozi medije izražajo svojo družbeno pozicijo. Ena takih skupin je lahko tudi politična stranka Nova Slovenija, ki je (kot izvemo tudi v spotu) tri leta ni bilo v parlamentu, vendar se je v politično debato poskušala vključevati le kadar je bilo možno. To svojo podrejenost izraža tudi v predvolilnem spotu in sebe ponudi kot rešitev.

Marksistično kritiko bi pri tem videu zanimal družbeni sistem v katerem je video nastal in sistem, ki ga prikazuje. Prikazati namreč skuša kot velik razpon med (kot bi temu rekel Marx [v Berger 2006, 51]) vladajočim razredom – prikazano kot ženska v krznenem plašču in moški oblečen v poslovna oblačila z aktovko iz katere gleda denar – in nižjimi razredi – prikazanimi kot delavci, ki brskajo po smetnjakih. Moški tako stanje označi kot »sranje« in ga s tem negativno ovrednoti. Tega moškega bi lahko označili tudi za buržoaznega heroja, junaka, ki ga medij ponudi kot nadomestek za tegobe in s katerim se lahko ljudje identificirajo (prav tam, 60). Predstavlja namreč nekega »povprečnega« moškega na ulici, s katerim se lahko marsikdo poistoveti. Posreduje nam ideje, ki so v skladu z idejami vladajočega razreda (torej v tem primeru politične stranke). Pove nam, da je stanje obupno in če hočemo, da se spremeni, moramo voliti tistega, ki nam ponuja izhod iz naše krize in s tem legitimizira moč politične stranke. Ustvarja tudi hegemonijo – kjer ne gre le za politično nadvlado, ampak tudi socialno in kulturno (prav tam, 61). Nadvlade si politiki želijo namreč v vseh sferah, zato pri svojih kampanijah uporabljajo najrazličnejša prepričevalna sredstva. V tem primeru je stranka uporabila medije kot sredstvo širjenja svojih idej, saj imajo mediji širši in globlji učinek: »/O/blikujejo človekove ideje o sebi in svetu; oblikujejo njihove svetovne nazore.« (prav tam, 62).

S stališča psihoanalize bi lahko medijski tekst obravnavali kot reprezentacijo stanja v državi. Video predstavlja neke nagone, id, neukrotljivost človeške narave, razvrat, ki vlada med ljudmi. Stanje v državi je zlo, nanjo vpliva id, saj so zlobneži v zgodbah vedno tisti, ki jim manjka razvoja superega in so usmerjeni le v zadovoljevanje potreb (prav tam, 87). Stranka Nova Slovenija predstavlja superego – junaka, ki bo rešil svet, saj nas bo rešil iz te razvratne situacije. Tudi tekst sam temelji na superegu in nam predstavlja politično stranko v čim boljši luči. Ego predstavlja starejša gospa, ki je ujeta med »razvratnim svetom«, na katerega vpliva id in superegom, ki ga ponuja moški. Uporabljenih je veliko splošnih simbolov, ki sem jih obravnavala že prej, in sicer, kaj nam vse te podobe predstavljajo. Na podlagi naključnih simbolov pa bi lahko gledalcu na primer Kongresni trg, ki ga vidi v ozadju predstavljal nekaj drugega, kot avtorju videa. Naključni simboli so namreč vezani na osebne izkušnje in vsak posameznik ima verjetno drugačno razmerje do videnega (prav tam, 88). Tekst v gledalcu lahko vzbudi tudi nekaj obrambnih mehanizmov, cilja namreč na identifikacijo gledalca z nastopajočimi v videu. Video gledalca potisne tudi v regresijo, da si zamišlja prejšnje (in v resnici tudi trenutno) stanje in ga tako sooči s stresom (prav tam, 90), ob koncu videa pa se stanje racionalizira, saj se ponudi odgovor za gledalca, s katerim lahko razreši to stanje iz regresije.

Feministični pogled na obravnavani spot bi obravnaval reprezentacijo žensk v sorazmerju z moškimi v danem medijskem tekstu. Edina ženska, ki v tem oglasu govori, je gospa starejših let, ki še ni odločena, koga bo volila. Upošteva moško figuro, ki ji sugerira, koga naj na prihajajočih volitvah obkroži. Prikazana je kot neodločena in ki bo nenazadnje verjela odločitvam dominantne moške figure. Video reprezentira patriarhalni odnos v družbi, vendar je moški prikazan tudi nekoliko sodobneje, saj ima ob sebi otroški voziček in s tem ga avtorji videoposnetka označujejo kot skrbnega in ljubečega očeta, ki je prevzel tudi žensko vlogo skrbi za otroke. Drugi ženski lik v videu je ženska s psi, ki je prikazana kot zlo. Ta ženska je najverjetneje bogata karieristka brez otrok, ki pa si lasti pse. To je motiv ženske, ki jo avtorji videa najverjetneje vidijo kot slabo stran slovenske družbe in kar bi stranka preprečila, če pride na oblast.

Vsi pogledi na ta tekst me pripeljejo do zaključka, da je stanje v državi pred volitvami v predvolilnih spotih prikazano kot zelo slabo, stranko pa postavlja za tisto, ki nas iz tega slabega lahko izvleče in ponudi boljše življenje. Dogodki iz časa prejšnje vlade so obravnavani kot zelo slabi in pogubni za državo. Pojavi pa se močna moška figura, ki se odločno postavi za rešitev in to je stranka Nova Slovenija, ki naj bi vsemu temu naredila konec.

Viri in literatura:

Allen, C. Robert (ur.). 1992. Channels of discourse, reassembled: television and contemporary criticism. Chapel Hill: University of North Carolina Press.

Berger, Arthur Asa. 2006. Media analysis techniques. Thousand Oaks: Sage.

Hall, Stuart. 2004. Delo reprezentacije. V Medijska kultura: Kako brati medijske tekste, ur. Breda Luthar, Vida Zei in Hanno Hardt, 33–96. Ljubljana: Študentska založba.

Luthar, Breda. 2010. Predavanje pri predmetu Teorije medijev in komuniciranja. Ljubljana, 4. november.

Vrnimo upanje Sloveniji – volilni spot brez cenzure. 2011. Dostopno prek: http://www.youtube.com/watch?v=75qEm8iBb8k (20. 1. 2012).