petek, 24. maj 2013

Do konca sveta in nazaj 2012: Oda supergam


Povedala bom ganljivo zgodbo o neločljivi dvojici, ki je neslavno prepotovala svet. Gre za moje najljubše superge, ki so rile po puščavskem pesku, plezale v gorah, bile neštetokrat premočene, hodile po snegu in marmorju letališč, občutile vulkanski pesek in prah velemest. Moja najtrpežnejša obutev, ki ji grozi neslavni konec (moja draga mati že brusijo rabeljski nož – neslavno bi jih vrgli v smeti!). Ampak ne bom se predala! Ne še!

Smešna je zgodba o obutvi. Nekateri radi nosijo čevlje zaradi tega, ker so jim vedno prav, zame pa te velikokrat postanejo dobesedno žulj v peti. Čudno peto imam. Ali pa kar cele noge, poleti v hipu ponikne cela zaloga obližev. Ampak belo-bež superge ne. Navadile so se na peto in ona na njih in tako je že verjetno skoraj deset let.

Spomnim se, ko sem jih kupila, zadnji par na razprodaji. Številka 40,5,sedem jurjev, ko je bila bela še bela in ne umazano rjava. Vezalke so se vedno neslavno odvezovale sredi ceste, še vedno jih smešno zavezujem sredi ceste v največjem dežju.

Prepotovale so … pa saj se ne spomnim več kaj vse. Eno prvih potovanj je bil gotovo Rim, Pompeji, Vezuv in umazanija v Neaplju. Pa potem vse do puščavskega peska, ki se verjetno še vedno skriva v njih, ker se je pesek še mesece po tem iz njih razsuval po Šanghaju. Lani so z mano prepotovale vse. In še vedno potujejo.

 
Prišle so do Prepovedanega mesta



Po sipinah



Na vrh najvišje ameriške stolpnice

ponedeljek, 20. maj 2013

Do konca sveta in nazaj 2012 : Kava



Obljubljala sem, razmišljala in sanjarila. Svojo lanskoletno izkušnjo velikih potovanj sem že velikokrat delila, a ne pisno. Čeprav sem to neprestano obljubljala še preden sem odšla. Težko je opisati tako veliko doživetje. Treba ga je pač doživeti. In ker je življenje v malih stvareh, sem se odločila opisati svojo »svetovno« izkušnjo Maroka, Kitajske in Združenih držav prek malih življenjskih malenkosti, ki so postranske, a pomembne. Danes bo na vrsti kava, tako nepomembna, a obenem izjemno pomembna, ko je ni.

Da imam kavo na dosegu roke, je po eni strani že samo po sebi umevno. Če ni instantna, je pa turška, iz kafetjere, espresa, ledena … you name it! Ko pa odideš le malo stran od konformnega naročja domače kave, te zajamejo kraji, kjer kava ni tako sveta. Drugače nisem velika kofetarica, kave ne pijem vsak dan in jo v principu vidim kot ali metodo zbujanja ali način druženja.

V resnici je krajev z dobro kavo bolj malo v svetovnem merilu. In ne strinjam se z Vojnovičevim nedavnim blogom o tem, da je kava v Ljubljani slaba (res da je draga, a to je druga stvar). Obožujem kavo v Sloveniji glede na to, kakšno sem pila drugje. Po mojem mnenju je kava v Ljubljani skoraj vedno vsaj močna, kofeinska in vsaj približno kavnega okusa. Ampak seveda, vsak ima svoj okus. Raje bi povedala svojo zgodbo o kavi.

Kot sem že omenila, sebe ne vidim kot največje kofetarice. Rada imam kavo, a od nje nisem odvisna. Vsaj tako sem mislila.

قهوة
Februarja sva z Andrejo (ki je letos v Turčiji pa ne pije kave) naredili dvotedenski trip Madrid – Maroko – Pariz. Super low budget kombinacija. Po štirih dnevih v Madridu se nisem zavedala, da bo to zadnja dobra kava (Barcaffe iz Gašperjeve kafetjere, mmm) za cel naslednji teden. Odleteli sva v Marakeš, kjer vladajo začimbe, najboljši kruhki, sveže iztisnjen pomarančni sok in omamen metin čaj. A ne kava. Pri zajtrku smo pili kavo, ki ni bila kava. Kako bi jo opisala … kot vodo z okusom kave in začimb, res neokusno. Tako, da sem dneve preživljala brez kave, le ob odličnem metinem čaju. 

Metin čaj v puščavi

Ne rečem, da ni okusen, ampak ni pa kava. Zato je bilo zame neverjetno presenečenje, ko sem sredi puščave dobila za zajtrk kavo! Šele takrat sem doumela, kako sem jo pogrešala. Kakor, da bi jo pila prvič v življenju. Povrnila se mi je energija, ne pretiravam. Takoj za tem smo šli deskat na sipine.

咖啡 (kāfēi)
Junija sem skoraj en mesec preživela na Kitajskem. Kava tam prav tako ni moderna. Največji problem jo je dobiti. Na voljo so mi bile vse vrste najrazličnejših čajev in sokov, kava pa bolj slabo. Kadar mi jo je uspelo dobiti je bila ali prevroča ali premrzla. Stopnje vmes očitno ne poznajo.

Pekinška kava v plastiki. Opekla jezik. Večkrat.

Nekaj svetovno standardnega naj bi bile internacionalke. Na Kitajskem so na vsakem vogalu, ker so nori na zahodne znamke. Starbucks je zame precenjena brozga. Na Kitajskem sem se zahvaljevala, da obstaja draga ameriška kava. Kakšen absurd.
Pred Starbucksom

Po Starbucksu

Coffee
Iiiin ko sem se septembra spet poslovila od Evrope, se je »zadnja kavna večerja« odvila na letališču v Benetkah. Vedele smo, da te še dolgo ne bomo okusile. 

Poslednja italijanska kava

S poslavljanjem od Evrope smo prek letalske kave pristale na dragi ameriški. In prišel je čas za vsakodnevni Starbucks. Morda še vedno približek evropski kavi, ki ji tu ne seže do kolen. Morda je poanta evropskega Starbucksa le v embalaži: v Ameriki velja za dobro kavo, pa naj še tukaj. O glej, imam lonček od Starbucksa, kok sem jaz hipster. No mogoče malo pretiravam, ampak tudi Illy kava v Ameriki je bila neka srednja žalost. Ampak saj je vseeno, pile smo jo na vrhu stolpnice New York Timesa. :)

Illy in NYT, baby!

Ampak kakorkoli. Ob vsakodnevnih zgodnjih vstajanjih, je bil ravno Starbucks tisti, ki je reševal življenje, povratek v Evropo pa je pomenil povratek k standardni kavi in energiji, ki jo ta da.