Obljubljala sem, razmišljala in sanjarila.
Svojo lanskoletno izkušnjo velikih potovanj sem že velikokrat delila, a ne
pisno. Čeprav sem to neprestano obljubljala še preden sem odšla. Težko je
opisati tako veliko doživetje. Treba ga je pač doživeti. In ker je življenje v
malih stvareh, sem se odločila opisati svojo »svetovno« izkušnjo Maroka,
Kitajske in Združenih držav prek malih življenjskih malenkosti, ki so
postranske, a pomembne. Danes bo na vrsti kava, tako nepomembna, a obenem
izjemno pomembna, ko je ni.
Da imam kavo na dosegu roke, je po eni strani
že samo po sebi umevno. Če ni instantna, je pa turška, iz kafetjere, espresa,
ledena … you name it! Ko pa odideš le malo stran od konformnega naročja domače
kave, te zajamejo kraji, kjer kava ni tako sveta. Drugače nisem velika
kofetarica, kave ne pijem vsak dan in jo v principu vidim kot ali metodo
zbujanja ali način druženja.
V resnici je krajev z dobro kavo bolj malo v
svetovnem merilu. In ne strinjam se z Vojnovičevim nedavnim blogom o
tem, da je kava v Ljubljani slaba (res da je draga, a to je druga stvar).
Obožujem kavo v Sloveniji glede na to, kakšno sem pila drugje. Po mojem mnenju
je kava v Ljubljani skoraj vedno vsaj močna, kofeinska in vsaj približno kavnega
okusa. Ampak seveda, vsak ima svoj okus. Raje bi povedala svojo zgodbo o kavi.
Kot sem že omenila, sebe ne vidim kot največje
kofetarice. Rada imam kavo, a od nje nisem odvisna. Vsaj tako sem mislila.
قهوة
Februarja sva z Andrejo (ki je letos v Turčiji
pa ne pije kave) naredili dvotedenski trip Madrid – Maroko – Pariz. Super low
budget kombinacija. Po štirih dnevih v Madridu se nisem zavedala, da bo to
zadnja dobra kava (Barcaffe iz Gašperjeve kafetjere, mmm) za cel naslednji
teden. Odleteli sva v Marakeš, kjer vladajo začimbe, najboljši kruhki, sveže
iztisnjen pomarančni sok in omamen metin čaj. A ne kava. Pri zajtrku smo pili
kavo, ki ni bila kava. Kako bi jo opisala … kot vodo z okusom kave in začimb,
res neokusno. Tako, da sem dneve preživljala brez kave, le ob odličnem metinem
čaju.
Metin čaj v puščavi
Ne rečem, da ni okusen, ampak ni pa kava. Zato
je bilo zame neverjetno presenečenje, ko sem sredi puščave dobila za zajtrk
kavo! Šele takrat sem doumela, kako sem jo pogrešala. Kakor, da bi jo pila
prvič v življenju. Povrnila se mi je energija, ne pretiravam. Takoj za tem smo
šli deskat na sipine.
咖啡 (kāfēi)
Junija sem skoraj en mesec preživela na
Kitajskem. Kava tam prav tako ni moderna. Največji problem jo je dobiti. Na
voljo so mi bile vse vrste najrazličnejših čajev in sokov, kava pa bolj slabo.
Kadar mi jo je uspelo dobiti je bila ali prevroča ali premrzla. Stopnje vmes
očitno ne poznajo.
Pekinška kava v plastiki. Opekla jezik. Večkrat.
Nekaj svetovno standardnega naj bi bile
internacionalke. Na Kitajskem so na vsakem vogalu, ker so nori na zahodne
znamke. Starbucks je zame precenjena brozga. Na Kitajskem sem se zahvaljevala, da
obstaja draga ameriška kava. Kakšen absurd.
Pred Starbucksom
Po Starbucksu
Coffee
Iiiin ko sem se septembra spet poslovila od
Evrope, se je »zadnja kavna večerja« odvila na letališču v Benetkah. Vedele
smo, da te še dolgo ne bomo okusile.
Poslednja italijanska kava
S poslavljanjem od Evrope smo prek
letalske kave pristale na dragi ameriški. In prišel je čas za vsakodnevni
Starbucks. Morda še vedno približek evropski kavi, ki ji
tu ne seže do kolen. Morda je poanta evropskega Starbucksa le v embalaži: v
Ameriki velja za dobro kavo, pa naj še tukaj. O glej, imam lonček od
Starbucksa, kok sem jaz hipster. No mogoče malo pretiravam, ampak tudi Illy
kava v Ameriki je bila neka srednja žalost. Ampak saj je vseeno, pile smo jo na
vrhu stolpnice New York Timesa. :)
Illy in NYT, baby!
Ampak kakorkoli. Ob vsakodnevnih zgodnjih
vstajanjih, je bil ravno Starbucks tisti, ki je reševal življenje, povratek v
Evropo pa je pomenil povratek k standardni kavi in energiji, ki jo ta da.
