Povedala bom ganljivo zgodbo o neločljivi dvojici, ki je neslavno prepotovala svet. Gre za moje najljubše superge, ki so rile po puščavskem pesku, plezale v gorah, bile neštetokrat premočene, hodile po snegu in marmorju letališč, občutile vulkanski pesek in prah velemest. Moja najtrpežnejša obutev, ki ji grozi neslavni konec (moja draga mati že brusijo rabeljski nož – neslavno bi jih vrgli v smeti!). Ampak ne bom se predala! Ne še!
Smešna je zgodba o obutvi. Nekateri radi
nosijo čevlje zaradi tega, ker so jim vedno prav, zame pa te velikokrat
postanejo dobesedno žulj v peti. Čudno peto imam. Ali pa kar cele noge, poleti
v hipu ponikne cela zaloga obližev. Ampak belo-bež superge ne. Navadile so se na
peto in ona na njih in tako je že verjetno skoraj deset let.
Spomnim se, ko sem jih kupila, zadnji par na
razprodaji. Številka 40,5,sedem jurjev, ko je bila bela še bela in ne umazano rjava. Vezalke
so se vedno neslavno odvezovale sredi ceste, še vedno jih smešno zavezujem
sredi ceste v največjem dežju.
Prepotovale so … pa saj se ne spomnim več kaj
vse. Eno prvih potovanj je bil gotovo Rim, Pompeji, Vezuv in umazanija v
Neaplju. Pa potem vse do puščavskega peska, ki se verjetno še vedno skriva v
njih, ker se je pesek še mesece po tem iz njih razsuval po Šanghaju. Lani so z
mano prepotovale vse. In še vedno potujejo.
Prišle so do Prepovedanega mesta
Po sipinah
Na vrh najvišje ameriške stolpnice
Ni komentarjev:
Objavite komentar