Mi smo HP generacija!

Ste že kdaj razmišljali o tem, kateri generaciji pripadate. Saj veste, tiste čudne kategorizacije, generacija X, generacija Y in katerekoli še obstajajo. Jaz osebno se ne najdem v nobeni. Tudi MTV generacijo sem malo zamudila, v naših časih je bil MTV že napol tak kot je danes. No, ampak še vedno vem, kakšni so PRAVI videospoti – tisti na televiziji in ne na Youtubu.

Odločila sem se, da ne pripadam izgubljeni generaciji. Nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Po srcu bom vedno ostala optimistična in verjela v nas kljub vsem slabim napovedim. Zakaj? Ker me je ravno nedavno prešinilo – mi smo HP generacija!

In če ste ob teh kraticah pomislili na tiste tiskalnike in podobne naprave, najbrž že niste eden izmed nas. HP za nas pomeni nekaj čisto drugega.

Mi smo tisti, ki smo neučakano čakali enajsti rojstni dan, ker smo upali na TISTO pošto. Pa še prvi september, če nas je slučajno zgrešila.

To smo tisti, ki dobimo kurjo polt ob takih novicah:

Začnemo se hihitati, ko odkrijemo kaj takega:

Naša sanjska domača žival je snežna sova. Ali troglavi pes. Ali pa kar hipogrif.

Mi smo, na kratko rečeno, generacija, ki je zrasla s Harryjem Potterjem.

To sem ugotovila, ko sva s Klemenom skupaj zelo na kratko obiskala London in se nama je zdelo nadvse imenitno, da sva stanovala v bližini King's Crossa. Zvečer sva se nato odpravila tja. Ko sem bila prvič v Londonu, je bila to zame obvezna postojanka, zato sem bila prepričana, da vem, kje je peron 9 in tri četrtine. Izgubila sva se na veliki postaji, spominjala sem se, da je bil tam nekje pri peronu osem. A v manj kot dveh letih so ga prestavili. Našla sva uslužbenca in milo sem ga vprašala: »Excuse me, sir …« in on kar iznenada »Harry P., right? Just go over there!« Še vedno se smejim temu incidentu, počutila sem se kot sam Harry, samo da njega nihče ni resno obravnaval. In ko sva prišla do tja, se je začelo. Sicer sva si že na poti tja pela tisto temo iz filma, a na King's Crossu se nama je skorajda zmešalo. Najprej seveda obvezni fotoshooting z Griffondomskim šalom in vozičkom do perona. Sedaj do njega vodi cela vrsta pa še uradnega fotografa imajo. Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da v vrsti ne stojijo osnovnošolci, ampak študentje kot midva. Postalo nama je že malo žal, da sva namesto v Harry Potter studie, šla na Stonehenge. Potem pa razodetje. Dejansko so v teh letih ustvarili celo serijo čarobnih izdelkov. Trgovina Platform 9 ¾ je imela v sebi celo Prečno ulico. Olivandrove palice in bobke vseh okusov. Pa šale in puloverje – celotno opremo za na Bradavičarko. Še ravbarjevo karto imajo. Celo potovanje si nisva kupila nobenega spominka. Še na Irskem ne. Ampak v tej trgovini sva se odločila, da bobke vseh okusov morava imeti. Kljub vsem zasoljenim cenam. Potem sva se še igrala s čarobnimi palicami. Izvajala sem Avadakedavro z Merlakensteinovo in Lumos s Harryjevo palico.

Počutila sva se kot otroka. To je tisto, kar Harry (kljub svoji mračnosti temačnosti) izvabi iz naju.

Mi smo torej Harry Potter generacija. Mi smo optimisti v srcu. Verjamemo v magičnost vsakdana. Kar je prepovedano, je za nas izziv. In (ena popolnoma interna) si o drugih si mislimo: