Mi smo HP generacija!

Ste že kdaj razmišljali o tem, kateri generaciji pripadate. Saj veste, tiste čudne kategorizacije, generacija X, generacija Y in katerekoli še obstajajo. Jaz osebno se ne najdem v nobeni. Tudi MTV generacijo sem malo zamudila, v naših časih je bil MTV že napol tak kot je danes. No, ampak še vedno vem, kakšni so PRAVI videospoti – tisti na televiziji in ne na Youtubu.

Odločila sem se, da ne pripadam izgubljeni generaciji. Nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Po srcu bom vedno ostala optimistična in verjela v nas kljub vsem slabim napovedim. Zakaj? Ker me je ravno nedavno prešinilo – mi smo HP generacija!

In če ste ob teh kraticah pomislili na tiste tiskalnike in podobne naprave, najbrž že niste eden izmed nas. HP za nas pomeni nekaj čisto drugega.

Mi smo tisti, ki smo neučakano čakali enajsti rojstni dan, ker smo upali na TISTO pošto. Pa še prvi september, če nas je slučajno zgrešila.

To smo tisti, ki dobimo kurjo polt ob takih novicah:

Začnemo se hihitati, ko odkrijemo kaj takega:

Naša sanjska domača žival je snežna sova. Ali troglavi pes. Ali pa kar hipogrif.

Mi smo, na kratko rečeno, generacija, ki je zrasla s Harryjem Potterjem.

To sem ugotovila, ko sva s Klemenom skupaj zelo na kratko obiskala London in se nama je zdelo nadvse imenitno, da sva stanovala v bližini King's Crossa. Zvečer sva se nato odpravila tja. Ko sem bila prvič v Londonu, je bila to zame obvezna postojanka, zato sem bila prepričana, da vem, kje je peron 9 in tri četrtine. Izgubila sva se na veliki postaji, spominjala sem se, da je bil tam nekje pri peronu osem. A v manj kot dveh letih so ga prestavili. Našla sva uslužbenca in milo sem ga vprašala: »Excuse me, sir …« in on kar iznenada »Harry P., right? Just go over there!« Še vedno se smejim temu incidentu, počutila sem se kot sam Harry, samo da njega nihče ni resno obravnaval. In ko sva prišla do tja, se je začelo. Sicer sva si že na poti tja pela tisto temo iz filma, a na King's Crossu se nama je skorajda zmešalo. Najprej seveda obvezni fotoshooting z Griffondomskim šalom in vozičkom do perona. Sedaj do njega vodi cela vrsta pa še uradnega fotografa imajo. Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da v vrsti ne stojijo osnovnošolci, ampak študentje kot midva. Postalo nama je že malo žal, da sva namesto v Harry Potter studie, šla na Stonehenge. Potem pa razodetje. Dejansko so v teh letih ustvarili celo serijo čarobnih izdelkov. Trgovina Platform 9 ¾ je imela v sebi celo Prečno ulico. Olivandrove palice in bobke vseh okusov. Pa šale in puloverje – celotno opremo za na Bradavičarko. Še ravbarjevo karto imajo. Celo potovanje si nisva kupila nobenega spominka. Še na Irskem ne. Ampak v tej trgovini sva se odločila, da bobke vseh okusov morava imeti. Kljub vsem zasoljenim cenam. Potem sva se še igrala s čarobnimi palicami. Izvajala sem Avadakedavro z Merlakensteinovo in Lumos s Harryjevo palico.

Počutila sva se kot otroka. To je tisto, kar Harry (kljub svoji mračnosti temačnosti) izvabi iz naju.

Mi smo torej Harry Potter generacija. Mi smo optimisti v srcu. Verjamemo v magičnost vsakdana. Kar je prepovedano, je za nas izziv. In (ena popolnoma interna) si o drugih si mislimo:

Do konca sveta in nazaj 2012: Oda supergam

Povedala bom ganljivo zgodbo o neločljivi dvojici, ki je neslavno prepotovala svet. Gre za moje najljubše superge, ki so rile po puščavskem pesku, plezale v gorah, bile neštetokrat premočene, hodile po snegu in marmorju letališč, občutile vulkanski pesek in prah velemest. Moja najtrpežnejša obutev, ki ji grozi neslavni konec (moja draga mati že brusijo rabeljski nož – neslavno bi jih vrgli v smeti!). Ampak ne bom se predala! Ne še!

Smešna je zgodba o obutvi. Nekateri radi nosijo čevlje zaradi tega, ker so jim vedno prav, zame pa te velikokrat postanejo dobesedno žulj v peti. Čudno peto imam. Ali pa kar cele noge, poleti v hipu ponikne cela zaloga obližev. Ampak belo-bež superge ne. Navadile so se na peto in ona na njih in tako je že verjetno skoraj deset let.

Spomnim se, ko sem jih kupila, zadnji par na razprodaji. Številka 40,5,sedem jurjev, ko je bila bela še bela in ne umazano rjava. Vezalke so se vedno neslavno odvezovale sredi ceste, še vedno jih smešno zavezujem sredi ceste v največjem dežju.

Prepotovale so … pa saj se ne spomnim več kaj vse. Eno prvih potovanj je bil gotovo Rim, Pompeji, Vezuv in umazanija v Neaplju. Pa potem vse do puščavskega peska, ki se verjetno še vedno skriva v njih, ker se je pesek še mesece po tem iz njih razsuval po Šanghaju. Lani so z mano prepotovale vse. In še vedno potujejo.

 

Prišle so do Prepovedanega mesta

Po sipinah

Na vrh najvišje ameriške stolpnice

Do konca sveta in nazaj 2012 : Kava

Obljubljala sem, razmišljala in sanjarila. Svojo lanskoletno izkušnjo velikih potovanj sem že velikokrat delila, a ne pisno. Čeprav sem to neprestano obljubljala še preden sem odšla. Težko je opisati tako veliko doživetje. Treba ga je pač doživeti. In ker je življenje v malih stvareh, sem se odločila opisati svojo »svetovno« izkušnjo Maroka, Kitajske in Združenih držav prek malih življenjskih malenkosti, ki so postranske, a pomembne. Danes bo na vrsti kava, tako nepomembna, a obenem izjemno pomembna, ko je ni.

Da imam kavo na dosegu roke, je po eni strani že samo po sebi umevno. Če ni instantna, je pa turška, iz kafetjere, espresa, ledena … you name it! Ko pa odideš le malo stran od konformnega naročja domače kave, te zajamejo kraji, kjer kava ni tako sveta. Drugače nisem velika kofetarica, kave ne pijem vsak dan in jo v principu vidim kot ali metodo zbujanja ali način druženja.

V resnici je krajev z dobro kavo bolj malo v svetovnem merilu. In ne strinjam se z Vojnovičevim nedavnim blogom o tem, da je kava v Ljubljani slaba (res da je draga, a to je druga stvar). Obožujem kavo v Sloveniji glede na to, kakšno sem pila drugje. Po mojem mnenju je kava v Ljubljani skoraj vedno vsaj močna, kofeinska in vsaj približno kavnega okusa. Ampak seveda, vsak ima svoj okus. Raje bi povedala svojo zgodbo o kavi.

Kot sem že omenila, sebe ne vidim kot največje kofetarice. Rada imam kavo, a od nje nisem odvisna. Vsaj tako sem mislila.

قهوة

Februarja sva z Andrejo (ki je letos v Turčiji pa ne pije kave) naredili dvotedenski trip Madrid – Maroko – Pariz. Super low budget kombinacija. Po štirih dnevih v Madridu se nisem zavedala, da bo to zadnja dobra kava (Barcaffe iz Gašperjeve kafetjere, mmm) za cel naslednji teden. Odleteli sva v Marakeš, kjer vladajo začimbe, najboljši kruhki, sveže iztisnjen pomarančni sok in omamen metin čaj. A ne kava. Pri zajtrku smo pili kavo, ki ni bila kava. Kako bi jo opisala … kot vodo z okusom kave in začimb, res neokusno. Tako, da sem dneve preživljala brez kave, le ob odličnem metinem čaju. 

Metin čaj v puščavi

Ne rečem, da ni okusen, ampak ni pa kava. Zato je bilo zame neverjetno presenečenje, ko sem sredi puščave dobila za zajtrk kavo! Šele takrat sem doumela, kako sem jo pogrešala. Kakor, da bi jo pila prvič v življenju. Povrnila se mi je energija, ne pretiravam. Takoj za tem smo šli deskat na sipine.

咖啡 (kāfēi)

Junija sem skoraj en mesec preživela na Kitajskem. Kava tam prav tako ni moderna. Največji problem jo je dobiti. Na voljo so mi bile vse vrste najrazličnejših čajev in sokov, kava pa bolj slabo. Kadar mi jo je uspelo dobiti je bila ali prevroča ali premrzla. Stopnje vmes očitno ne poznajo.

Pekinška kava v plastiki. Opekla jezik. Večkrat.

Nekaj svetovno standardnega naj bi bile internacionalke. Na Kitajskem so na vsakem vogalu, ker so nori na zahodne znamke. Starbucks je zame precenjena brozga. Na Kitajskem sem se zahvaljevala, da obstaja draga ameriška kava. Kakšen absurd.

Pred Starbucksom

Po Starbucksu

Coffee

Iiiin ko sem se septembra spet poslovila od Evrope, se je »zadnja kavna večerja« odvila na letališču v Benetkah. Vedele smo, da te še dolgo ne bomo okusile. 

Poslednja italijanska kava

S poslavljanjem od Evrope smo prek letalske kave pristale na dragi ameriški. In prišel je čas za vsakodnevni Starbucks. Morda še vedno približek evropski kavi, ki ji tu ne seže do kolen. Morda je poanta evropskega Starbucksa le v embalaži: v Ameriki velja za dobro kavo, pa naj še tukaj. O glej, imam lonček od Starbucksa, kok sem jaz hipster. No mogoče malo pretiravam, ampak tudi Illy kava v Ameriki je bila neka srednja žalost. Ampak saj je vseeno, pile smo jo na vrhu stolpnice New York Timesa. :)

Illy in NYT, baby!

Ampak kakorkoli. Ob vsakodnevnih zgodnjih vstajanjih, je bil ravno Starbucks tisti, ki je reševal življenje, povratek v Evropo pa je pomenil povratek k standardni kavi in energiji, ki jo ta da.

Banalna situacija

Že skoraj štiri leta postopam po hodnikih te institucije. O njej se govori vse živo in vse mrtvo, ampak tega ravno ne bi pričakovala od nje. Namreč kdo bi lahko trdil, da je to odrekanje znanja.

Močno verjamem v to, da je točnost lepa čednost. Kjerkoli in kadarkoli. Tudi če vsi ostali zamudijo. Še celo taka sem, da tudi če vem, da je človek po naravi tak, da rad zamuja, sem vseeno točna. Čisto tako, za vsak slučaj. Imam pa eno slabo navado. Rada spim. In tako se je zgodilo drugi semester mojega četrtega leta na tej instituciji. Nič dramatičnega, bi rekli ostali kolegi, saj mi je uspelo zamuditi le pet minut. Ponavadi je tako, da neprestano hodimo ven in noter med predavanji. Tako nič hudega sluteča počasi vstopim v predavalnico kakih sto ljudi. Tišina. Vsi me pogledajo. Predvsem pa profesor. »Kolegica, a bi vi kar zunaj počakali?«

Tu se odpre več scenarijev.

1. Na srečo vem, kakšen je ta profesor in v najboljšem primeru je zate najbolje, da se le opravičiš, obrneš in greš. Ponižno kar se da. To bi bila lahko še dodatna hrana za njegov ego.
2. Tega scenarija sem se držala. Zaprepadeno ga pogledaš, žalostno zavzdihneš, »Zakaaaj?« On pa brez vsakega premisleka: »Ker ste zamudili!« V meni je kar zavrelo. A je dovoljeno, da ti nekdo odvrača pravico do znanja? Vpričo stotih sem zamrmrala »Prav,« in izstopila. Popolnoma užaljena, ker sem to čutila kot napad na svojo točnost in pridnost, da hodim na jutranje predavanje na svojem vzporednem študiju. Nisem se upirala. Ker nima smisla.
3. Tretje možnosti verjetno ne bi znala dobro izpeljati. Ne bi se premaknila. Takoj po stavku »Ker ste zamudili,« bi zastokala: »To je napad na mojo pravico do izobraževanja. Vaš kriterij, ki dela nekoga, ki sedaj sedi v tej predavalnici več vrednega poslušanja predavanja od mene je absurden. Vreden petih minut. Če sem bila tako vztrajna, da sem kljub temu, da sem zaspala, vseeno prišla na fakulteto za predmet, ki ni na mojem glavnem študiju, mi verjetno je do tega, da ga tudi poslušam. Nikomur ne bi smeli odvzeti te pravice!« Vendar si ne znam predstavljati sankcije.
4. Bolj zabavna možnost: Ko ti zabrusi, da si zamudil, iztisneš eno: "Pozdrav vsem vam v dvorani, uživajte v preostanku predstave." Ko prideš ven, jim mahaš skozi okna.
5. Spustiš se na akademski nivo in vsakič, ko on zamudi tudi za sekundo, ga pošlješ ven.
6. Ko reče "A bi vi kar zunaj počakali?" Rečeš "Ne!" in se zadereš "Krofiiii za vseeee!!!" Začne se vsesplošna norija, pridejo vozovi krofov in ljudje ga žurajo na ritme žvečenja mastne marmelade in tople čokolade v slastnih trojanskih krofih.

Tako pa sedaj sedim pred predavalnico, ker sem odločena, da bom nekako prišla notri. Moram priti notri. To je dejstvo. Sem pa v tej banalni dilemi spoznala, da spreminjam svoje kriterije. V resnici tudi meni gredo na živce tisti ljudje, ki zamujajo na predavanja. Ampak zakaj je potem praksa na fakulteti, da se takim ljudem vstopa ne prepove. Zato sem tudi prišla sem. Pet minut gor ali dol.

Butasto razmišljanje pred predavalnico. Prišla bom noter.

Največ pesimizma nastopi okoli enaindvajsetega leta, ko prvič poskušamo svoje sanje prevesti v resničnost. (Bertrand Russel)

Ljudje govorijo marsikaj o moji fakulteti. Včasih sem jo podpirala in zagovarjala. Ampak ne morem več. Počasi dobivam občutek, da sem štiri leta zapravila za nič.

Prvi, drugi letnik še gre. Naučiš se stvari, ki naj bi bile bistvene za prihodnji poklic: odpraviti nekaj slovničnih napak, ločiti med vestjo in člankom ter bistva nekaterih družboslovnih teorij. In tu se nekje konča. Imena predmetov se pompozno slišijo, ko se vpisuješ, kasneje pa ugotoviš, da izvedba ni ravno kaj bleščeča. Seveda ne govorim nič čez profesorje. So strokovnjaki na svojem področju in pri večini predavanj uživam, a večinoma zahtevajo zelo malo aganžmaja. Predvsem, ker se mi povprečno dva eseja in seminarska naloga na predmet ne zdita ravno aganžma. Prepišeš nekaj citatov, vstaviš malo svojega moraliziranja in to je to. Seveda smo zaradi tega postali strokovnjaki v pisanju seminarskih nalog, a kaj nam bo to pomagalo pri katerikoli službi, ki ni na fakulteti?

V resnici se ti zdi fino, da ponavadi z večino predmetov končaš že pred izpitnim obdobjem ter ko ostali študentje žulijo zadnjice v knjižnicah in pijejo energijske napitke, ti ležerno kam odpotuješ. Ne vem pa, koliko se to izplača na dolgi rok. Kaj sploh znam in v čem se lahko kosam z drugimi študenti in diplomanti? Ne poznam odgovora. Morda tistih nekaj praktičnih novinarskih stvari, ki se jih naučiš v kratkih nekaj urah in morda učenje in praksa iz lastnega zanimanja. Morda.

Na žalost sem na fakulteto prišla iz gimnazije s trdo roko. To mislim na tak način, da me je priučila veliko delovnih navad. Fakulteti za družbene vede pa je uspešno uspelo odučiti te navade do te mere, da z veseljem spim po dvanajst ur, si brez slabe vesti ogledam naključen film ali dva in sedim za računalnikom cel dan. V gimnaziji si tega nikoli ne bi dopustila. Film sem si privoščila enkrat na dva tedna, spala sem po pet ur na dan, ker sem delala domačo nalogo iz matematike tudi do dveh ponoči. Pa se mi je takrat zdelo, da nimam dovolj delovnih navad, ker nisem bila odlična … In s tem sem odšla na fakulteto. Prepričana, da točno vem, kaj si želim v življenju.

Do drugega letnika fakultete sem verjela, da bom nekoč dobra novinarka. Ko pa se bližam koncu in diplomi, je to v resnici le iluzija. Nisem za novinarko. Vsaj ne tako, kakršno želi večina slovenskih medijev. Nisem vsiljiva, zajedljiva in tečna. Ne morem biti, ker težko ločim službene in zasebne odnose. Ne morem biti nesramna do nekoga samo zato, ker mi dolguje informacijo zaradi svojega položaja. Preveč sem prijazna. Sprašujem se, kje bi sploh lahko delala. Z diplomo, ki jo bom po vsej verjetnosti prislužila čez nekaj mesecev dvomim, da si bom lahko kako pomagala. Za obesit na steno bo. Za službo po moji želji dvomim. Morda so krivi le časi, ali pa sem izbirčna jaz. Za delo v novinarstvu mi manjkajo karakterne značilnosti in vztrajnost, da je to »to«, kar si res želim početi. Le aki ljudje so trenutno tisti, ki še vztrajajo v uredništvih.

In sedaj sem tu. Preganja me ta brezpomenski četrti letnik. Bolonja je naši fakulteti naredila gromozansko uslugo, da nas lahko z istimi stvarmi gnjavi štiri leta. Brez pomena. Že od tretjega letnika naš predmetnik pretežno predstavljajo izbirni predmeti s celotne fakultete. Brez slabe vesti bi nas skrajšali na tri leta. Ampak ne mislim se spuščati v to. Obšla sem sistem in svoj dolgčas napolnila z vzporednim študijem. Predmete kombiniram, da je veselje in v tem semestru imam le štiri predmete pri obeh študijih hkrati. Saj pravim. Dva študija, manj dela. Morda me pa čez dve leti reši ravno diploma iz kulturologije. Ker namreč vsi študentje želimo podaljševati svoj status quo. Veliko lažje je, če imaš vsaj fiktivni status, ne plačuješ socialnih prispevkov, nisi na zavodu, ješ na bone in imaš veliko več možnosti, da s statusom najdeš delo. Zato bomo status podaljševali, dokler se bo dalo. Čeprav že tako ne najdem dobrega študentskega dela, ki bi mi dal kakšne izkušnje. Hodim na razgovore in podobno, a ponavadi se prijavi tudi čez 400 ljudi. Eno delo sem sicer celo zavrnila. Še zdaj ne vem, če je bilo to prav, ker se stanje slabša in slabša, prihodnosti zase pa ne vidim. Ker na žalost sem pred dobrim letom odkrila, kaj me najbolj veseli, velikokrat dobim solzne oči, ko le pomislim, kakšno dobro delo sem imela. Vsak dan sem dopoldne bila na faksu, popoldne pa v službi, pa sem imela konec dneva več energije in nasmeha na obrazu, kot ga ima Ivan Janša v treh letih skupaj. Na žalost. Ker zdaj imam ideal in ne pristajam na nič drugega. A to me je gnalo v iskanje alternativnih karier: pisateljica otroških knjig, diđejka, lastnica živalskega vrta, direktorica hostla in take bedarije. Za nobeno od teh stvari pa nimam niti kvalifikacij niti izkušenj. In iščem alternativne kariere, ko naj bi bila za eno že odločena. A nikoli ni prepozno. Za podiplomski študij, ki ga bom seveda vpisala (ker kaj je eno leto), si bom izbrala kaj izven te fakultete in se skušala naučiti česa novega, razburljivega. Če bo konkurenčno, ne vem. Bo pa stopnja. Gotovo bolje od še enega leta umiranja na že večkrat preposlušanih predavanjih, ki so le zavita v drug celofan.

Zakaj ti vse to govorim, dragi (verjetno prav tako zdolgočaseni kot jaz) bralec? Ker si predstavljam, da je to stanje duha večine študentov, sploh na moji fakulteti. Verjamem pa v boljšo prihodnost. Zase in za ostale. Čeprav se počutim ujeta v nekem čudnem brezizhodnem položaju, verjamem v svojo sanjsko službo, čeprav se sliši neizvedljiva v tem trenutku.

Subvencije za vse …

Morda je prišel čas, da se končno razpišem o svoji kitajski izkušnji, kot je bilo že tolikokrat obljubljeno. Ampak na žalost bo to vseeno še malo počakalo. Kajti morda je prišel čas, da se malo razbesnim. Problem je v tem, da čim bolj se trudiš razumeti to državo in igrati po njenih pravilih, tem bolj si razočaran. Zatakne se že pri tako banalnih zadevah, kot je prevoz do mesta, kjer se izobražuješ.

Ker sem ta mesec obtičala doma, 30 kilometrov stran od prestolnice, me je razveselil vsaj podatek, da se bom lahko vozila delat v Ljubljano za subvencioniranih 20 evrov na mesec. In v to naj bi bila všteta še Urbana. Že to, da so uvedli ta nov sistem je bilo seveda presenetljivo. Ker sploh, od kje denar, če se gre država zaostreno varčevanje. V redu, če je v korist dijakov in študentov, zakaj pa ne. Ampak že pred uvedbo subvencij se je pojavilo polno sistemskih napak. V avgustu sem opravljala novinarsko prakso in sodelavka me je v petek, 17. avgusta poslala na glavno Avtobusno in železniško postajo v Ljubljani preverit, če lahko dobim obrazce za subvencionirano vozovnico, glede na to, da naj bi z izdelovanjem začeli v ponedeljek, 20. avgusta. In tam so me gledali kot, da bi govorila kitajsko. »A nič ne sledite spletni strani?« V resnici pa so na ministrstvu ravno tisti dan spremenili podatke (prav potvarjali so jih, samo spremenili so nekaj podatkov v objavi iz začetka meseca), nobenemu nič sporočili, znajdite se sami. Datum začetka izdelovanja vozovnic so namreč prestavili še za en teden. Torej le teden pred začetkom šole za dijake. Na koncu se je celo izkazalo, da naj bi ministrstvo imelo podpisano pogodbo s prevozniki le za en mesec.

Torej, 3. septembra sem poslala sestro, da mi na hitro uredi vse za mesečno vozovnico, saj prej nisem imela časa preučiti vseh zahtev s spletnih strani ministrstev in prevoznikov. Še navodila za izpolnjevanje obrazca so bila tako suhoparna in neuporabna, da sem potrebovala vsaj kakšne 3 ure, da sem zbrala dovolj informacij iz več virov. Da bom seveda le pripravljena in da ne bo komplikacij, ko bo ona uredila vse namesto mene. Seveda ni prišlo dlje od tega, da mi je šla po žig na fakulteto. Vrste so bile na vseh blagajnah dolge in se niso premaknile nikamor. Naslednji dan sem šla sama, zvečer. Čakala sem pol ure, gospa pa me je odslovila, da mi ne more pomagati, saj se jim je sesul celoten sistem in upajo, da bo nazaj vzpostavljen naslednje jutro. Tako sem si naslednji dan, torej včeraj, utegnila vzeti celo uro časa samo za to, da le dobim to vozovnico. Pa je nisem. V vrsti sem stala eno uro, premaknila sem se za dva koraka. Ljudje so bili živčni, zrak je bil zadušljiv in ker se mi je mudilo naprej, sem pač morala ven iz vrste in zapustila eno uro varovan prostor, ki bi ga verjetno morala zasedati še kakšno uro, da bi prišla vsaj blizu okenca. Srečo sem poskusila spet danes. Po tem, ko sem seveda za vožnjo tja in nazaj že zapravila ves ta denar, ki bi ga lahko dala za to obljubljeno mesečno vozovnico.

Danes sem potem prišla na glavno avtobusno postajo petnajst do osmih zvečer, ker sem predvidevala, da takrat ne bo več gneče. Sploh primerna ura, saj na spletu piše, da vozovnice izdelujejo do desetih. Pa sem res takoj prišla na vrsto (na srečo, saj naj bi po njihovih na roko napisanih obvestilih izdelovali mesečne vozovnice samo do osmih). Gospod je bil prijazen, jaz pa izjemno vesela, da sem končno prišla pred to cenjeno okence. Potem se je nekaj časa pogovarjal s sodelavkami in rekel, da mi žal ne more narediti vozovnice, ker sem študentka. Nisem mogla verjeti. Nikjer ni pisalo, da do vozovnice nisem upravičena. Povsod izrecno piše, da so subvencionirane vozovnice namenjene dijakom IN študentom, katerih stalno prebivališče je vsaj 5 kilometrov oddaljeno od kraja izobraževanja. Nikjer ni bilo omenjeno (pa sem vse preučila), da bomo študentje upravičeni do subvencij šele oktobra. Potem je prijazen gospod pomislil, da bi mi vseeno lahko izdelal vozovnico za 10 voženj. Pa so mu spet sodelavke povedale, da ne more. Včeraj bi, je rekel, tako vozovnico še lahko dobila, danes pa ne. Ker naj bi se tako danes odločili na ministrstvu in ker se pravila spreminjajo tako rekoč čez noč. Torej ostala sem brez vsega. In sploh ne vem, če se mi še splača voziti na delo, če pa moram delati skoraj dve uri, da pokrijem samo dnevno vožnjo.

Torej, če bi morda le lahko dobila tisto vozovnico za deset voženj dan prej, je to popolnoma diskriminatorno. Sploh, ker ni bilo to NIKJER omenjeno in sploh, ker po tej logiki take vozovnice imajo le tisti študentje, ki se jim je uspelo do okenc prebiti pred 6. septembrom.

Torej hvala vladi. Hvala za varčevanje. Hvala za konsistentnost. Hvala za ažurnost. In hvala za moje mirne živce.

Zakaj je bila letošnja občinska proslava boljša od državne

Nacionalne identitete so konstrukt. Na njih ni vezanega čisto nič naravnega, le relacije do tistih drugih – narodov, ljudi, običajev. Torej biti Slovenec pomeni enostavno biti Neavstrijec in Nehrvat. In čeprav so vsi narodni simboli malodane izbrani s strani družbene ideologije, bivajo v nas. Na teh simbolih temeljijo proslave ob pomembnih državnih praznikih. Krepijo tisto razliko mi-oni, poudarjajo velik ponos, ki ga moramo čutiti do svoje domovine in nas opozarjajo, da ima okolje, v katerem bivamo, pomembno zgodovino, na katero (bognedaj) ne smemo pozabiti.

Letos se je okrog državne proslave ob dnevu državnosti pletlo polno pretiranih pretresov. Začelo se je s honorarji pa nadaljevalo z zastavonošami … ampak nimam namena pisati o tem in prelivati še dodaten žolč in tresti sol na rano vsem, ki se počutijo vpletene. Želim samo poudariti, da je že pred prireditvijo bilo kaj za debatirati. Prav, sem si rekla, honorar in ostale okoliščine že ne smejo vplivati na prezenco umetnikov, ki se nameravajo na prireditvi predstaviti. Ne glede na vse, umetnik je le umetnik in časi, v katerih ustvarja, so lahko še tako težki ali dobri, še vedno je ustvarjalec in ne veleposlovnež. Pričakovala sem torej vsaj raznovrstno kulturno prireditev. Na koncu pa se je izkazalo, da poleg gorečega govoričenja in ducata folklornih skupin, ni bilo čisto nič drugega za videti. Še himna je bolj togo izzvenela. Edina raznolikost je bila raznovrstnost noš. Na koncu so se mi smilili tisti, ki so morali svoj petkov večer presedeti na tej prireditvi. Pred televizijskim sprejemnikom se na žalost ni dalo ugodno obsedeti.

Zanimivejša prireditev se je dogajala na dejanski praznik, 25. junija. Simfonični orkester Cantabile je namreč že drugič pripravil Koncert za dušo in srce ob dnevu državnosti. Da, za dušo in srce in ne za ego in ponos, kot je delovalo ob uradni državni slovesnosti. Usklajen orkester, ki z zvokom napolni še tako neakustično dvorano, zanimivi solisti, pevci ter videoizseki iz filmov so dokazali, da se da narediti solidno prireditev kljub krizi, ki naj bi bila vseprisotna. Prireditev je zanimivo združevala umetnine skladateljev te in tudi kakšne druge domovine ter se prepletala s prozo, poezijo in petjem osnovnošolcev. Dvorane, ki je nadomestila zunanjo lokacijo, niso krasile uradne zastave, ampak tiste, ki so jih narisali otroci. Te male podrobnosti so nam namreč pokazale, da na mladih še vedno, ne glede na vse, stoji svet. To je dokazal tudi izbor zadnje pesmi na uradnem programu, tema filma Čisto pravi gusar: »Pustite nam ta svet, nedolžen in drugačen. Naj vsak, ki vanj je ujet, bo pristen, ne popačen.« Kot bi želeli mladi sporočiti, da rotimo odrasle. Pustite nam ta svet, da si ga ustvarimo po svoje. Ne uničite ga brez našega dovoljenja. Ne glede na to, kje živimo, pa naj bo to ta ali ona dežela, želimo si ohraniti ta svet in ga ne popačiti. Napolniti ga želimo z radostjo in toplino in ne z razprtijami in spletkami.

Zato je morda sporočilo prireditev ob državnih praznikih najpomembnejše. In mogoče je do neke zdrave mere podpihovanje nacionalne identitete dovoljeno. Samo za to, da se ljudje te države vsaj za trenutek počutijo ponosni in ne ponižani, da tu živijo. Državna proslava nam na žalost tega ni dala, je pa globlje sporočilo pustila občinska, ki je navdušila tudi mojo sorodnico, ki je Slovenka zunaj meja Republike Slovenije.