Nekaj, kar popolnoma obožujem. Ura se prestavi, oblaki se odmaknejo in svetli dnevi prihajajo. Po skoraj polletni sivini se prebuja pomlad in kmalu nato poletje. In stopiš ven in ne potrebuješ dolgega plašča ali puhaste bunde. Dovolj je že, če nase navlečeš le manjšo malenkost že samo zato, da je.
In potem greš ven in vidiš polno kolesarjev in vsak obraz nosi nasmešek in vsaka sončna očala te veselo pozdravljajo. Res zgleda, da so ljudje bolj srečni, ko je zunaj topleje in bolj sončno.
In vsi se bojimo, da bodo te sončni žarki kmalu izginili in se jim veselo nastavljamo. In upamo, da to toplo obdobje ni le začasno.
To pravim danes.
Sredi poletja, ko bodo zadnji izpiti in ko bomo komaj sposobni za kakršnokoli opravilo, si bomo pa želeli vsaj malo klime, ledu, česarkoli, kar bi nas ohladilo.
Ampak, saj vsi vemo: You can't always get what you want ...
sreda, 30. marec 2011
petek, 25. marec 2011
Petek!
Mogoče se vam ne zdi očitno. Ampak danes je PETEK!
Ura je sedem, vstanem zgodaj zjutraj, moram biti sveža, moram nujno dol. Moram imeti svojo skledo, moram imeti svoje žitarice. Vidim vse, a čas beži, neprestano tiktaka in vsi hitijo. Moram na avtobusno postajo, moram ujeti avtobus! Vidim svoje prijatelje ... PETEK JE, PETEK JE! Moram biti tu v petek! Vsi komaj čakamo vikend, vikend. Žurka, žurka, žurka, žur. Zabava, zabava, zabava, zabava. Komaj čakamo vikend. Včeraj bil je četrtek. Četrtek! Danes je-e petek. Petek! (Žurka!) Mi-mi-mi tako navdušeni. Mi tako navdušeni. Danes bomo imeli ples. Jutri je sobota! In potem pride ... nedelja! Nočem, da se ta vikend konča.
Če ste do nedavnega v YouTube vpisali besedo "friday", se je kot prvi zadetek pojavila pesem skupine The Cure - Friday I'm in Love. Sprejemljivo. Pred približno enim mesecem pa se je pojavil novi YouTube fenomen. Prej omenjeni komad je po ogledih prehitel za skoraj sedemkrat. Gre za nenavaden fenomen. Čisto naključen, kot je tisti "Jaz hamburger plačam ti, če le pomežikneš mi. Imam žepnino, v svojem srčku pa zaklad." Pa je res tako?
No pa kako sem jaz prišla do te Rebecce Black in njene pesmi z enostavnim naslovom Friday. Enostavno. Nekdo jo je pred kratkim postavil na socialno omrežje s pripisom "This must be officially the worst song ever!" Dovolj prepričljivo, da si stvar tudi ogledaš.
Razlogov za tako popularnost in seveda pripadajoče zgražanje je verjetno podobno veliko kot razlogov, ki jih vidimo za popularnost Damjana Murka ali pa Fredija Milerja. Ker je stvar že sama po sebi tako bizarna, da ne moreš brez, da bi jo gledal. In o tem imel nekega ekstremnega mnenja. Ne gre brez tega. Čisto psihološka stvar. Neumne stvari veliko bolj pritegnejo od ekstremno pametnih.
No ampak, da se vrem nazaj k mladi Rebecci. Če dobro pomislim, sem take podobne pesmice poslušala, ko sem bila mlajša. Včasih je bilo to zavoljo učenja angleščine, včasih pa sem podobne pesmice poslušala v slovenščini, saj so te pritegnile z veselim nasmehom in melodijo, ki gre hitro v uho. Zadnje čase pa opažamo, da take pesmice postajajo vse bolj popularne, če niso bile že prej pa z Miley Cirus in Justinom Bieberjem. Čeprav se nekaterim ne zdita tako zelo debilna, kot je ta Blackova Rebecca. Ne poznam točnega ozadja, baje, da so celo njeno pojavo po medmrežju in drugje plačali njeni starši. Kakšne druge "negativne" stvari o njej ne najdem. Seveda je bila v zadnjih dneh že nekajkrat proglašena za najslabšo pevko in njena pesem za najslabšo pesem vseh časov, ampak res ne vidim kakšne velike grozote v njej. V Sloveniji je polovica "glasbenih" izvajalcev slabših od nje. Fuša ne, melodija tudi ni tako slaba, besedilo je morda malo neumno, ampak redkokatera pop pesem je dejansko kaj pretirano boljša od te. Ne pravim pa seveda, da se mi mala smili. Gotovo pa bo dobro za ugled nje in Justina Bieberja, če čim prej posmaneta duet (ker si ga Rebecca baje zelo želi). Sumim, da bi z ogledi na YouTubu gotovo presegla Bieberjevo Baby.
Ampak vsako tele ima svoje veselje. Uživajte ob šimfanju in zgražanju. Ker taki nismo samo Slovenci, tak je ves svet. In brez zgražanj take "zvezdice" ne bi uživale tako velike pozornosti, kot jo.
Ker pa nočem, da bi bil kdo prikrajšan za zgražanje, pripenjam ta nevrjetni video!
Ura je sedem, vstanem zgodaj zjutraj, moram biti sveža, moram nujno dol. Moram imeti svojo skledo, moram imeti svoje žitarice. Vidim vse, a čas beži, neprestano tiktaka in vsi hitijo. Moram na avtobusno postajo, moram ujeti avtobus! Vidim svoje prijatelje ... PETEK JE, PETEK JE! Moram biti tu v petek! Vsi komaj čakamo vikend, vikend. Žurka, žurka, žurka, žur. Zabava, zabava, zabava, zabava. Komaj čakamo vikend. Včeraj bil je četrtek. Četrtek! Danes je-e petek. Petek! (Žurka!) Mi-mi-mi tako navdušeni. Mi tako navdušeni. Danes bomo imeli ples. Jutri je sobota! In potem pride ... nedelja! Nočem, da se ta vikend konča.
Če ste do nedavnega v YouTube vpisali besedo "friday", se je kot prvi zadetek pojavila pesem skupine The Cure - Friday I'm in Love. Sprejemljivo. Pred približno enim mesecem pa se je pojavil novi YouTube fenomen. Prej omenjeni komad je po ogledih prehitel za skoraj sedemkrat. Gre za nenavaden fenomen. Čisto naključen, kot je tisti "Jaz hamburger plačam ti, če le pomežikneš mi. Imam žepnino, v svojem srčku pa zaklad." Pa je res tako?
No pa kako sem jaz prišla do te Rebecce Black in njene pesmi z enostavnim naslovom Friday. Enostavno. Nekdo jo je pred kratkim postavil na socialno omrežje s pripisom "This must be officially the worst song ever!" Dovolj prepričljivo, da si stvar tudi ogledaš.
Razlogov za tako popularnost in seveda pripadajoče zgražanje je verjetno podobno veliko kot razlogov, ki jih vidimo za popularnost Damjana Murka ali pa Fredija Milerja. Ker je stvar že sama po sebi tako bizarna, da ne moreš brez, da bi jo gledal. In o tem imel nekega ekstremnega mnenja. Ne gre brez tega. Čisto psihološka stvar. Neumne stvari veliko bolj pritegnejo od ekstremno pametnih.
No ampak, da se vrem nazaj k mladi Rebecci. Če dobro pomislim, sem take podobne pesmice poslušala, ko sem bila mlajša. Včasih je bilo to zavoljo učenja angleščine, včasih pa sem podobne pesmice poslušala v slovenščini, saj so te pritegnile z veselim nasmehom in melodijo, ki gre hitro v uho. Zadnje čase pa opažamo, da take pesmice postajajo vse bolj popularne, če niso bile že prej pa z Miley Cirus in Justinom Bieberjem. Čeprav se nekaterim ne zdita tako zelo debilna, kot je ta Blackova Rebecca. Ne poznam točnega ozadja, baje, da so celo njeno pojavo po medmrežju in drugje plačali njeni starši. Kakšne druge "negativne" stvari o njej ne najdem. Seveda je bila v zadnjih dneh že nekajkrat proglašena za najslabšo pevko in njena pesem za najslabšo pesem vseh časov, ampak res ne vidim kakšne velike grozote v njej. V Sloveniji je polovica "glasbenih" izvajalcev slabših od nje. Fuša ne, melodija tudi ni tako slaba, besedilo je morda malo neumno, ampak redkokatera pop pesem je dejansko kaj pretirano boljša od te. Ne pravim pa seveda, da se mi mala smili. Gotovo pa bo dobro za ugled nje in Justina Bieberja, če čim prej posmaneta duet (ker si ga Rebecca baje zelo želi). Sumim, da bi z ogledi na YouTubu gotovo presegla Bieberjevo Baby.
Ampak vsako tele ima svoje veselje. Uživajte ob šimfanju in zgražanju. Ker taki nismo samo Slovenci, tak je ves svet. In brez zgražanj take "zvezdice" ne bi uživale tako velike pozornosti, kot jo.
Ker pa nočem, da bi bil kdo prikrajšan za zgražanje, pripenjam ta nevrjetni video!
četrtek, 24. marec 2011
Pridi, pridi kreativni škratek!
Zelo rada pišem.
Ko pa pride do deadlina, ko pride do faksa pa posledično nastopi kreativni blackout. In to prvič, ko imam na voljo vsa sredstva. Ko lahko po mili volji opisujem, šimfam, dobesedno kričim. Pa ne gre.
Blah!
Ko pa pride do deadlina, ko pride do faksa pa posledično nastopi kreativni blackout. In to prvič, ko imam na voljo vsa sredstva. Ko lahko po mili volji opisujem, šimfam, dobesedno kričim. Pa ne gre.
Blah!
sobota, 19. marec 2011
Viktorji po RTV-jevsko
Presežek?
Ne bi rekla.
Velika razlika s prejšnjimi leti?
Tudi bolj težko. Samo to, da so bili prenašani na drugi televiziji pa da na začetku ni bilo treba prenašati tistih nadležnih "modnih strokovnjakinj" s POP TV-ja.
Presenečenja v nominirancih in nagrajencih?
Čisto nobenega.
Humor?
Povprečno enak vsem poprejšnjim letom. Še najbolj zabaven je bil Zrnec, pa še ta podeljevalec. Aja pa mogoče Avdić in Toš.
... V bistvu sploh ne spravim skupaj konstruktivne kritike. Pač bila je neka zmes vsega. Tudi če bi jo zamudila, ne bi bila pretirano slabe volje zaradi tega. Solidna voditelja, solidne točke, solidni podeljevalci (čeprav se vedno najdejo kakšni, ki želijo biti duhoviti, pa samo dolgovezijo) in izstopajoča Alyina obleka tam nekje v publiki.
In to je to. Nimam česa več napisati. Ampak že kar vidim naslednjo številko Stopa, v kateri bodo polovico strani namenili viktorjem. Oni znajo, jaz ne znam.
"Ker ta lajf je kurac!"
Odkar sem ga prvič o gledala, pa do današnjega momenta ga obožujem. Moj najljubši mjuzikel.
V četrtek sem ga gledala na odru Kina Šiška. No in če še sedaj ne veste, kateri mjuzikel imam v mislih, vam z veseljem obrazložim, da gre za Pomladno prebujenje. Če dodam še podatek, da sem ga gledala že trikrat, bom bolj težko skupaj spravila kritiko, ker predstavo naravnost obožujem.
(Spoiler alert: Če predstave še niste gledali; nadaljni tekst razkriva nekaj vsebine.)
"Ker vsak ma svoj junk in moj junk si ti"
Zakaj mi je to najboljša stvar, ki sem si jo kadarkoli ogledala je težko povedati v enem stavku. Ker pač? Ker se začenja z eno preprosto temo: najstniki na koncu 19. stoletja. Kako se iz njihove mladostniške razigranosti razvije mračen preobrat. Za katerega je večinoma kriva družba in seveda: odrasli. In potem je vse to podprto z noro carsko najbolj legendarno glasbeno podlago in koreografijami, ki ti zlezejo pod kožo.
Pa kako igrajo! Tokrat sem jih gledala iz druge vrste (stojišč) in opazovala njihove obraze. Klemen Slakonja in Iva Krajnc sta bila seveda najboljša. Kot, da bi čutila točno to, kar igrata. Kot, da bi dejansko živela v času "nevednosti". Pa še vedno z iskrivimi pogledi.
"Dej, dotakn se me!"
Predstava se začne nedolžno, z bežnimi dotiki, dekliškim hihitanjem in fantovskim fantaziranjem o dolgih ženskih nogah ali učiteljici klavirja. Pa potem odkrijejo (razen preveč razgledanega Melchiorja), da res ne vedo nič o realnosti. Da je zanje svet le dominanten svet Cerkve in preveč oziroma premalo zaščitniških staršev. Da živijo v rožicah ali pa v peklu. Vmesne sfere ni. In ko se ji skušajo približati, je to zanje usodno.
"Ta telesa nosjo krivdo vso"
Otroci so krivi za to, da živijo v svojem telesu, ki ne pozna predsodkov in moralnih načel.
Wendla je izvedela zgodbo Marthe, ki jo oče tepe in zlorablja. Sama ugotovi, da v življenju dejansko ni še ničesar čutila. In v tej svoji nevednosti prosi Melchiorja, da jo pretepe. Pa še vedno ničesar ne čuti in se počuti apatično. Ko se odločita, da se skupaj upreta, to vodi v usodne posledice. "Wendla, ti si noseča!" -"Ja pa saj nisem poročena!" Pomladno prebujenje je neke vrste sinonim za propad. Ko odkriješ svoje prave nagone, je že prepozno. Da ko odkriješ svet zunaj zadrgnjenega sveta, ki ti ga vsiljujejo avtoritete, je to začetek tvojega konca.
"Kam bom šel, ko bom šel tja?"
Potem je tu Moritz, ki ni ustregel zahtevanim standardom, ki so mu ga postavili odrasli in je odšel. Zapustil tudi svojo prijateljico iz otroštva in šel. "Pa vse kar bi moral reči je ja." Šel je tako, da se je ustrelil. Starši pa so za to krivili Melchiorja, ki mu je le predstavil svet realnosti. In potem gre še bolj navzdol.
"O tem govort ne smem, o črni temi vse vem."
Mladostniški samomori, posilstva, zlorabe, nosečnosti, poboljševalnice, splavi, homoseksualnost in podobno. Vse zaradi predsodkov in nevednosti. In vse to v enem mjuziklu. Ponavadi si pod mjuzikli predstavljamo vesele pesmice in srečne konce. Ta prav gotovo ni tak. In to je tudi razlog za njegovo šokantnost in za polno nas, ki smo šli predstavo gledat več kot enkrat. Pove ti šokantno zgodbo konca 19. stoletja. Zato je bila tudi nekaj časa prepovedana.
Obožujem Pomladno prebujenje, ker bi se od njega dalo povleči vzporednico z današnjim časom. Ker obstaja mladina, ki ne ustreza zahtevam družbe in je zato odrinjena. Mogoče ne tako ekstremno, kot to prikazuje predstava, ampak še vedno. Verjetno je tu še en razlog za njeno popularnost. Torej, kdor še ni gledal, marš v MGL. Zagotovljene tri ure osupljenosti, dobre glasbe in občasnega humorja.
V četrtek sem ga gledala na odru Kina Šiška. No in če še sedaj ne veste, kateri mjuzikel imam v mislih, vam z veseljem obrazložim, da gre za Pomladno prebujenje. Če dodam še podatek, da sem ga gledala že trikrat, bom bolj težko skupaj spravila kritiko, ker predstavo naravnost obožujem.
(Spoiler alert: Če predstave še niste gledali; nadaljni tekst razkriva nekaj vsebine.)
"Ker vsak ma svoj junk in moj junk si ti"
Zakaj mi je to najboljša stvar, ki sem si jo kadarkoli ogledala je težko povedati v enem stavku. Ker pač? Ker se začenja z eno preprosto temo: najstniki na koncu 19. stoletja. Kako se iz njihove mladostniške razigranosti razvije mračen preobrat. Za katerega je večinoma kriva družba in seveda: odrasli. In potem je vse to podprto z noro carsko najbolj legendarno glasbeno podlago in koreografijami, ki ti zlezejo pod kožo.
Pa kako igrajo! Tokrat sem jih gledala iz druge vrste (stojišč) in opazovala njihove obraze. Klemen Slakonja in Iva Krajnc sta bila seveda najboljša. Kot, da bi čutila točno to, kar igrata. Kot, da bi dejansko živela v času "nevednosti". Pa še vedno z iskrivimi pogledi.
"Dej, dotakn se me!"
Predstava se začne nedolžno, z bežnimi dotiki, dekliškim hihitanjem in fantovskim fantaziranjem o dolgih ženskih nogah ali učiteljici klavirja. Pa potem odkrijejo (razen preveč razgledanega Melchiorja), da res ne vedo nič o realnosti. Da je zanje svet le dominanten svet Cerkve in preveč oziroma premalo zaščitniških staršev. Da živijo v rožicah ali pa v peklu. Vmesne sfere ni. In ko se ji skušajo približati, je to zanje usodno.
"Ta telesa nosjo krivdo vso"
Otroci so krivi za to, da živijo v svojem telesu, ki ne pozna predsodkov in moralnih načel.
Wendla je izvedela zgodbo Marthe, ki jo oče tepe in zlorablja. Sama ugotovi, da v življenju dejansko ni še ničesar čutila. In v tej svoji nevednosti prosi Melchiorja, da jo pretepe. Pa še vedno ničesar ne čuti in se počuti apatično. Ko se odločita, da se skupaj upreta, to vodi v usodne posledice. "Wendla, ti si noseča!" -"Ja pa saj nisem poročena!" Pomladno prebujenje je neke vrste sinonim za propad. Ko odkriješ svoje prave nagone, je že prepozno. Da ko odkriješ svet zunaj zadrgnjenega sveta, ki ti ga vsiljujejo avtoritete, je to začetek tvojega konca.
"Kam bom šel, ko bom šel tja?"
Potem je tu Moritz, ki ni ustregel zahtevanim standardom, ki so mu ga postavili odrasli in je odšel. Zapustil tudi svojo prijateljico iz otroštva in šel. "Pa vse kar bi moral reči je ja." Šel je tako, da se je ustrelil. Starši pa so za to krivili Melchiorja, ki mu je le predstavil svet realnosti. In potem gre še bolj navzdol.
"O tem govort ne smem, o črni temi vse vem."
Mladostniški samomori, posilstva, zlorabe, nosečnosti, poboljševalnice, splavi, homoseksualnost in podobno. Vse zaradi predsodkov in nevednosti. In vse to v enem mjuziklu. Ponavadi si pod mjuzikli predstavljamo vesele pesmice in srečne konce. Ta prav gotovo ni tak. In to je tudi razlog za njegovo šokantnost in za polno nas, ki smo šli predstavo gledat več kot enkrat. Pove ti šokantno zgodbo konca 19. stoletja. Zato je bila tudi nekaj časa prepovedana.
Obožujem Pomladno prebujenje, ker bi se od njega dalo povleči vzporednico z današnjim časom. Ker obstaja mladina, ki ne ustreza zahtevam družbe in je zato odrinjena. Mogoče ne tako ekstremno, kot to prikazuje predstava, ampak še vedno. Verjetno je tu še en razlog za njeno popularnost. Torej, kdor še ni gledal, marš v MGL. Zagotovljene tri ure osupljenosti, dobre glasbe in občasnega humorja.
petek, 11. marec 2011
Premor z razlogom
Že nekaj časa nisem pisala. Ampak upam, da bom dala upravičen razlog.
Začela sem se namreč vedno bolj posvečati govorjeni besedi. Sliši se strokovno, kratko rečeno: govorim. Lotila sem se pač študentskih debat v angleščini in slovenščini, plus to, da sem posnela svoj prvi radijski prispevek in da z veseljem obiskujem predmet z imenom Kultura govornega izražanja. Spet izpadem pretirano superiorna ... Resnica je, da nimam pojma. Čeprav je veliko stvari, o katerih bi lahko danes pisala, mi zmanjkuje časa in je tu radijska zadeva za tolažbo. Pravice pridržane. ;)
Začela sem se namreč vedno bolj posvečati govorjeni besedi. Sliši se strokovno, kratko rečeno: govorim. Lotila sem se pač študentskih debat v angleščini in slovenščini, plus to, da sem posnela svoj prvi radijski prispevek in da z veseljem obiskujem predmet z imenom Kultura govornega izražanja. Spet izpadem pretirano superiorna ... Resnica je, da nimam pojma. Čeprav je veliko stvari, o katerih bi lahko danes pisala, mi zmanjkuje časa in je tu radijska zadeva za tolažbo. Pravice pridržane. ;)
sreda, 2. marec 2011
Jezikovno pametovanje
Danes sem se določila, da prikažem, kaj počnem na faksu. V prvem letniku sem spisala ta jezikovni kotiček, ker mi ni vseeno za naš jezik. :D Torej, tu je to legendarno jezikoslovno šimfanje (verjetno sem ena redkih, ki me take stvari fascinirajo, presodite sami).
Ne, sploh se ne nameravam spuščati v bitko med spoloma. In res ne mislim razpravljati o tem, kdo, moški ali ženske, je bolj pogumen, hraber, herojski, in podobno. Lotila se bom (verjetno na žalost marsikoga) manj provokativne teme. Poglobila se bom v uporabo ženske oblike samostalnika heroj. Z ženskimi heroji sem se »spopadla« že v gimnaziji. Vsak dan me je v avli Gimnazije Poljane pričakala »VIDA JANEŽIČ NARODNA HEROJINA« po kateri je bila šola tudi nekaj časa poimenovana. No, ne ravno ona, njen doprsni kip. V resnici se šele zdaj zavedam, da sem napis vedno brala narobe. Namesto herojina, sem besedo prebrala herojinja, verjetno mi je bila zadnja beseda bolj domača. Torej takrat s hrabrimi ženskami še nisem imela večjih problemov. Zbodle so me, ko sem nedavno listala Delo. V ponedeljek, 12. aprila (2010) je nek heroj (ali je bila morda ženska?) z inicialkama C. R. v prispevku »Upraviteljica žerjava, ki je zanetila upor« zapisal: »Ko so Agnieszko, katoličanko in aktivistko Solidarnosti, leta 1980 odpustili iz službe, je kmalu postala prava heroina.« Heroina? Ta beseda me prej spominja na eno najhujših drog, kakor pa na neko junaško osebo. Ampak mogoče se motim. Zanima me, kaj o tem menijo priročniki in korpusi.
Ko sem se lotila te teme, sem razmišljala na kakšne vse načine lahko to besedo zapišem. Našla sem jih kar šest: herojinja, heroinja, heroina, herojina, herojka in heroika. Seveda bi morala preveriti njihovo ustreznost in če je mogoče možna še kakšna (sedma!) beseda. Na začetku mi pade v oči, kako program za urejevanje besedil (Microsoft Office Word 2003) podčrta neustrezno zapisane besede. Podčrta mi jih polovico: heroinja, herojina in heroika. Torej, če bi se sklicevala le na računalniški program, bi bila ustreznost herojinje, heroine in herojke na mestu. Seveda pa se ne moremo zanesti le na urejevalnik besedil. Posvetovanje s slovarji je bolj primerno. Moška oblika samostalnika heroj ima v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1994) dva pomena in pod obema navaja sopomenko. Prvi pomen heroja je junak, torej tisti, ki je storil pogumno dejanje, drugi pa polbog, bitje z božanskimi in človeškimi lastnostmi. Ženski obliki heroja sta dve, vendar se ločita po pomenu. Kot ženska oblika od heroj se pojavi herojinja. Tu je sicer tudi heroina, vendar z drugačnim pomenom, saj pomeni glavno žensko vlogo v literarnem delu ali pa žensko, ki igra same vloge močnih značajev. Zraven je tudi sopomenka, junakinja. Slovenski pravopis (2001) pravi drugače. Podobno kot SSKJ, heroju postavlja sopomenko junak in za žensko obliko navaja herojinjo, dodaja pa ji še eno žensko obliko in sicer herojko, katere v SSKJ ni. Heroine pravopis ne omenja, je pa tu heroika, ki pomeni junaškost, kar pa ne spada v to razpravo (razen, če v korpusih slovenskega jezika najdem to besedo rabljeno v pomenu junakinje). Sršenov jezikovni brus Jezik naš vsakdanji (1998) teh besed ne obravnava. Priročni slovar tujk (2005) pa vsebuje razlago besede heroina, ki ima tri pomene: junakinjo, glavno igralko in osrednji ženski lik romana.
Med brskanjem po korpusih FidaPLUS in Nova beseda sem ugotovila, da veliko piscev uporablja slovarsko ustrezno različico samostalnika heroj, herojinja. Seveda je to težko primerjati s (prej sem ugotovila, da ni sopomenka) heroino. Slednja nam da veliko zadetkov, a večina se jih navezuje na drogo heroin, oziroma rodilniško obliko tega samostalnika. Samostalnik sem zato iskala brez imenovalniške oblike in presenetljivo sem skupaj dobila več zadetkov kot pri besedi herojinja. Preverila sem, v kakšnem pomenu besede je zapisana heroina in v nobenem od zadetkov, ki sem jih pregledala, heroina ni omenjena v pomenu osrednje ženske v literarnem delu. To sem preverila tudi tako, da sem iskala gesli narodna herojinja in narodna heroina, ki sta se v prejšnjih iskanjih zdeli pogosto rabljeni besedni zvezi. Število zadetkov je približno enako, čisto malo več jih ima narodna herojinja. Ostale besede, ki sem jih v začetku navedla, so redkeje rabljene. Herojka je tu še nekako vidna, heroinja se pojavi štirikrat, herojina pa dvakrat v obeh korpusih. Vendar lahko rečemo, da je to število zanemarljivo. Pohvalila bi rabo besede heroika, saj je v vseh zadetkih, kjer je napisana, rabljena v pravilnem kontekstu. Korpusi so mi torej odgovorili, da sta v rabi predvsem besedi herojinja in heroina ter da sta največkrat rabljeni za žensko, ki je storila junaško dejanje.
Sklep je sledeč: najustreznejši izraz za moško obliko heroja je herojinja. Tej v prid sodijo Slovar slovenskega knjižnega jezika, Slovenski pravopis in oba korpusa. V korpusih je rezultat skoraj izenačen z besedo heroina, ki ima le v slovarju tujk med drugim tudi pomen junakinje. Po SSKJ je njen pomen čisto drugačen, v pravopisu pa je sploh ni. Tu bi lahko rekla, da gre za napačno rabo ali pa, da gre za prevzemanje pomena besede herojinja. Na tem mestu bi veliko raje namesto besede heroina svetovala besedo herojka, ki je omenjena v Slovenskem pravopisu, rabljena je sicer manj, a ima vsaj v enem slovarju pravilno sopomenko junakinja. Napis pod kipom v avli moje bivše šole je torej vsaj po današnjih pravilih zapisan napačno. Izraza slovarji ne podpirajo, v javnih besedilih pa se skoraj ne pojavlja. Mogoče bi razlog za uporabo te besede našla v zgodovini gimnazije, saj ne vem točno kdaj je bil kip narejen, vem pa, da se je gimnazija kar veliko let prejšnjega stoletja imenovala po Vidi Janežič. Beseda herojina je morda bila takrat bolj rabljena. Sicer pa je po Toporišičevi slovnici »/m/oški spol /…/ slovnično nezaznamovan nasproti ženskemu, zato se v primerih, ko je jasno, za kateri spol gre, samostalniške besede in oblike moškega spola lahko rabijo namesto ženskih: Ana (to dekle) je arhitekt; vendar ima prednost ž. oblika arhitekta.« (Toporišič v Kalin Golob 2003, 94) Torej bi lahko (po vsej tej dilemi, katero besedo uporabiti) preprosto rekli: »Vida je heroj.« S tem bi se izognili vsem zagatam. Vendar Kalin Golobova v svojem jezikovnem kotičku iz leta 2003 trdno podpira uporabo ženskih ustreznic (ali tvorbo novih), če je le možno. Tu bi se strinjala z njo. Kljub vsemu se mi zdi še najboljša beseda, ki bi jo lahko uporabili namesto vseh heroin, herojinj, herojk in ostalih možnih oblik sopomenka junakinja. Pomen je isti in slovarsko najbolj ustrezen, junakinja pa ni tujka. Pa še na drogo ne spominja.
Vida Janežič - Lučka
Viri in literatura:
- C.R. 2010. Upraviteljica žerjava, ki je zanetila upor. Delo, št. 83 (12. april).
- FidaPLUS, korpus slovenskega jezika. Dostopno prek: http://www.fidaplus.net
(22. april 2010).
- Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in avtorji. 1994. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS.
- Kalin Golob, Monika. 2003. Jezikovne reže 2. Ljubljana: GV Revije.
- Nova beseda. Dostopno prek: http://bos.zrc-sazu.si/s_beseda.html (22. april 2010).
- Priročni slovar tujk. 2005. Ljubljana: Cankarjeva založba.
- Sršen, Janez. 1998. Jezik naš vsakdanji. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
- Toporišič, Jože. 2001. Slovenski pravopis. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Naročite se na:
Objave (Atom)