V četrtek sem ga gledala na odru Kina Šiška. No in če še sedaj ne veste, kateri mjuzikel imam v mislih, vam z veseljem obrazložim, da gre za Pomladno prebujenje. Če dodam še podatek, da sem ga gledala že trikrat, bom bolj težko skupaj spravila kritiko, ker predstavo naravnost obožujem.
(Spoiler alert: Če predstave še niste gledali; nadaljni tekst razkriva nekaj vsebine.)
"Ker vsak ma svoj junk in moj junk si ti"
Zakaj mi je to najboljša stvar, ki sem si jo kadarkoli ogledala je težko povedati v enem stavku. Ker pač? Ker se začenja z eno preprosto temo: najstniki na koncu 19. stoletja. Kako se iz njihove mladostniške razigranosti razvije mračen preobrat. Za katerega je večinoma kriva družba in seveda: odrasli. In potem je vse to podprto z noro carsko najbolj legendarno glasbeno podlago in koreografijami, ki ti zlezejo pod kožo.
Pa kako igrajo! Tokrat sem jih gledala iz druge vrste (stojišč) in opazovala njihove obraze. Klemen Slakonja in Iva Krajnc sta bila seveda najboljša. Kot, da bi čutila točno to, kar igrata. Kot, da bi dejansko živela v času "nevednosti". Pa še vedno z iskrivimi pogledi.
"Dej, dotakn se me!"
Predstava se začne nedolžno, z bežnimi dotiki, dekliškim hihitanjem in fantovskim fantaziranjem o dolgih ženskih nogah ali učiteljici klavirja. Pa potem odkrijejo (razen preveč razgledanega Melchiorja), da res ne vedo nič o realnosti. Da je zanje svet le dominanten svet Cerkve in preveč oziroma premalo zaščitniških staršev. Da živijo v rožicah ali pa v peklu. Vmesne sfere ni. In ko se ji skušajo približati, je to zanje usodno.
"Ta telesa nosjo krivdo vso"
Otroci so krivi za to, da živijo v svojem telesu, ki ne pozna predsodkov in moralnih načel.
Wendla je izvedela zgodbo Marthe, ki jo oče tepe in zlorablja. Sama ugotovi, da v življenju dejansko ni še ničesar čutila. In v tej svoji nevednosti prosi Melchiorja, da jo pretepe. Pa še vedno ničesar ne čuti in se počuti apatično. Ko se odločita, da se skupaj upreta, to vodi v usodne posledice. "Wendla, ti si noseča!" -"Ja pa saj nisem poročena!" Pomladno prebujenje je neke vrste sinonim za propad. Ko odkriješ svoje prave nagone, je že prepozno. Da ko odkriješ svet zunaj zadrgnjenega sveta, ki ti ga vsiljujejo avtoritete, je to začetek tvojega konca.
"Kam bom šel, ko bom šel tja?"
Potem je tu Moritz, ki ni ustregel zahtevanim standardom, ki so mu ga postavili odrasli in je odšel. Zapustil tudi svojo prijateljico iz otroštva in šel. "Pa vse kar bi moral reči je ja." Šel je tako, da se je ustrelil. Starši pa so za to krivili Melchiorja, ki mu je le predstavil svet realnosti. In potem gre še bolj navzdol.
"O tem govort ne smem, o črni temi vse vem."
Mladostniški samomori, posilstva, zlorabe, nosečnosti, poboljševalnice, splavi, homoseksualnost in podobno. Vse zaradi predsodkov in nevednosti. In vse to v enem mjuziklu. Ponavadi si pod mjuzikli predstavljamo vesele pesmice in srečne konce. Ta prav gotovo ni tak. In to je tudi razlog za njegovo šokantnost in za polno nas, ki smo šli predstavo gledat več kot enkrat. Pove ti šokantno zgodbo konca 19. stoletja. Zato je bila tudi nekaj časa prepovedana.
Obožujem Pomladno prebujenje, ker bi se od njega dalo povleči vzporednico z današnjim časom. Ker obstaja mladina, ki ne ustreza zahtevam družbe in je zato odrinjena. Mogoče ne tako ekstremno, kot to prikazuje predstava, ampak še vedno. Verjetno je tu še en razlog za njeno popularnost. Torej, kdor še ni gledal, marš v MGL. Zagotovljene tri ure osupljenosti, dobre glasbe in občasnega humorja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar