Ema ali kako se najbolje uvstiti na eminentnem glasbenem tekmovanju

Kakor je bila do sedaj Slovenija razdeljena na tiste, ki so za Pahorja in tiste, ki so za Janšo, je sedaj razdeljena na tiste, ki so za April (aka Špelo) in tiste, ki so za Majo Keuc. Verjetno sem ena redkih, ki ostajam nevtralna. In mogoče sem tudi ena redkih, ki imamo za to svoje razloge.

Ema je iz zgodovinskega vidika (na katerega se je veselo naslanjal po mojem mnenju najboljši slovenski multipraktik Klemen Slakonja) nekako recept za poraz. Mogoče je to zelo grobo rečeno, ampak definitivno nas nobena pesem iz tega izbora še ni popeljala na prvo mesto imenitnega tekmovanja, uradno imenovanega Eurovision Song Contest. Nekaj jih je bilo res zelo dobrih, tudi uvrščenih med prvih deset, ampak zgodbe o uspehu še nismo doživeli. Je kriva naša majhnost, mogoče le kompleks majhnosti, zla radodarnost sosedov, neprepoznavnost, premalo izseljencev, pomanjkanje glasbene domišlije, ...? To bi verjetno najbolje vedela Miša Molk, najbolj zagreta iskalka recepta za uspeh. 16 let, 16 različnih taktik, 0 zmag.Vsako leto se pač lotijo druge taktike. In če letos ne bo uspelo, bo tu spet nova taktika. Nekoč so celo razmišljali, da sploh ne bi sodelovali. To je tista namišljena trma, ko ti nekaj ne gre, pa enostavno odnehaš. Ampak Slovenci se ne vdamo. S polno paro še naprej vztrajamo. Ker nekega dne nam bo pa že uspelo. Kaj je že tisto, za kar se borimo. Mislim, da nihče ne ve natančno. Gre za neko evropsko priznanje glasbene odličnosti zaradi katerega moraš (bi vsaj naša država morala) zbrati vsak evro, da postaviš spektakel, ki ga Evropa še ni videla. Kaj je že bilo z Estonijo? Saj res, razmišljali so, da se izvedbe sploh ne bi lotili, da je prevelik zalogaj. Letos bodo v Düsseldorfu zaradi uporabe stadiona za namen velikega glasbenega spektakla morali postaviti še en stadion, da bo nogometna ekipa takrat sploh lahko igrala domače tekme. Norosti ni in ni konec. Seveda je druga zgodba, kaj vse se počne za šport. Tokrat mi je celo všeč, kaj vse se počne za glasbo. Za glasbo, ki združuje narode. Spet je tu druga plat, ki govori o tem, ali gre sploh za glasbo (saj je to nenazadnje Evrovision SONG Contest) ali gre za tekmovanje v največjem šovu, ognjemetih in specialnih efektih. Ampak, če se vrnem na Emo.

Imeli smo res nekaj obupnih pesmi, ki so nas zastopale na Evrosongu. Če se spomnimo Karmen Stavec z Nanana pa Duo Platin s Stay forever, da ne pozabimo na predrago Rebeko Dremelj z Vrag naj vzame, pa še tazadnjo norost od Narodnozabavnega rocka. Mogoče res ni bil tak obup od obupa, vsaj želeli smo si tako, v vsak komad vlagali upanje, "no mogoče nam pa vseeno rata".
Ampak, če pomislimo globje, saj na izborih tudi ni bilo kaj veliko izbire. In ko smo naprimer izbrali Omarjev Stop in recimo Alenkin Cvet z juga ni bilo neke večje konkurence, za katero bi res lahko rekli, da bi imela kakršnokoli šanso za kakšno točko na velikem tekmovanju. Taka je bila Ema doslej. Potem so se pa spomnili nekega super recepta: "Povabimo le po našem mnenju najbolj kvalitetne izvajalce v Sloveniji, ker ljudje imajo itak za en drek okus, finaliste bodo pa izbrale tri babe." In temu receptu smo bili priča letos. Če odštejemo grozno čezprevajanje Severine in nasploh hvaljenje komisije (ker vsak komad pa res ni bil takooooo zeloooo dober), je Ema izpadla kot ena solidna prireditev. Letos se niti enkrat nisem resno prijela za glavo, misleč, kako se lahko zgodi taka groza od glasbe (če bi tem skropocalom sploh lahko tako rekli). Letošnje Eme sem se dejansko veselila, predvsem zaradi polovice izvajalcev. Malo so me edino razočarali Time To Time. Ampak, saj smo itak vedeli, okoli koga se bo vrtela cela prireditev: Maja Keuc. In če je kdo dvomil v njeno zmago... halo, več kot dvakrat več glasov je dobila. Ker to je tudi ena značilnosti Eme (pa tudi izborov drugih držav): zmagovalci oz. udeleženci izborov talentov ponavadi zmagajo ali se zelo visoko uvrstijo tudi na predizborih. Koliko smo jih že imeli: Omar (direktno iz Bitke talentov na Evrosong), Anžej, Eva Černe, Nina Pušlar, in sedaj Maja Keuc.

Torej, večina letošnjih komadov je bila presenetljivo dobrih za tovrstni izbor, zato se tudi držim mnenja, da nimam mnenja o tem, katera od finalistk bi si bolj zaslužila zmago. Ne želim se pridružiti vsesplošni slovenski foušariji in šimfat vsevprek. Prav tako ne želim kritizirati mnenja žirije, ker tu gre zlasti za osebni in glasbeni okus. Letošnjo Emo sem prvič jemala na podoben način kot ponavadi gledam na izbor za pesem Evrovizije: kot glasbeni užitek. Fasciniralo me je tudi to, da sta obe finalistki mojih let. Ob tem sem se spomnila, da ko sem bila mlajša in sem gledala Evrovizijo, sem komaj čakala, da bom stara 16 let in da se bom lahko prijavila. Kako naivno, če pomilsim sedaj.

Kakorkoli. Letošnja Ema je presenetila, kakorkoli jo vzameš (če ne zaradi drugega, zaradi samega voditelja - presega Zrneca). Imamo novo predstavnico. Kakorkoli se uvrsti, še vedno bo naša in še vedno bo imela super glas (čeprav mogoče ne bomo nikoli razumeli besedila, ki ga je pela). Hvala RTV-ju za končno enkrat dober izbor in hvala vsem udeležencem, da jim Ema (ki je doslej slovela po nizkem nivoju) ni bila pod častjo. Pa hvala Klemnu Slakonji za pretanjene glasbene šale. Kuhinja je pa vedno če je tu komisija. Sprijaznite se ljudje.

Glasba je. So tudi dobri glasbeniki. In ti bodo dobri ne glede na to, kako dobro se uvrstijo na Evrosongu.

Let's say I blog ...

Včasih pomislim, kaj vse bi si zaslužilo podrobnejše obravnave. V medijih, na internetu, v mislih ljudi, čemerkoli. Včasih tudi pomislim, koliko stvari se znajde v vsakodnevni agendi. In verjetno je za to veliko (pomembnih in nepomembnih) razlogov.
Danes je bil moj prvi dan faksa po skoraj mesecu. Začele se je drugi semester, ki je (na moje veselje) veliko bolj praktičen. Se je pa že sedaj začelo "brainstormanje". Pač katere teme bi obravnavala in jih prikazala na zanimiv način, ki ne bo zanimiv le meni, ampak (najpomembneje) drugim. Po glavi mi roji polno idej. Ampak ponavadi se vedno ustavi le pri tem. Naslednji korak je realizacija. Ufff ... kaj je že to? :D Druga stvar je pa tudi to, da veliko zamisli tudi izpuhti iz glave ...
Evo, vsaj en blog sem (recimo) spravila skupaj, pa še ta je bolj zase. That's a start.

FAIL!

Baje, da je moj blog dolgočasen in brez smisla. Verjetno res. Imela sva cel razgovor. Sklenila sva, da se ga lotim na način, ki se bo držal ene teme. In ne bo bluzil tjavendan, ker to zna vsak. Ali morda ne? (utrne se mi misel na Joycev Ulikses in tok misli)
Ampak kot (upam) bodoča publicistka je prav, da imam vsaj neko rdečo nit.

Torej začenjam znova.

Današnja tema mi je bila določena. Pisati moram o vzponih in padcih.
Začela bom s svojim zadnjim padcem. Iskanje dela. In to študentskega dela. A ni to grozno, da moram ves čas klečeplaziti za možnimi bodočimi delodajalci (ki to najverjetneje sploh ne bodo postali)? Res, počutim se kot polit cucek, pa čeprav se mnogi do mene obnašajo zelo prijazno. Počutim se podrejeno, a s tem še vedno ciljam na vzpon.
Včeraj naj bi imela razgovor za super delo. Ura razgovora ni bila natančno določena, urednica mi je rekla, naj pokličem preden pridem, da se dokončno domeniva za uro in kam naj bi prišla. Zelo sem bila vesela, saj je delo mejilo na mojo sanjsko službo. Tisti teden sem bila z družino na smučanju v Kranjski gori (fancy, ni kaj). Tam naj bi ostali do petka popoldne, bodoča delodajalka pa je za uro srečanja predlagala enajsto ali dvanajsto in to v petek. Seveda nisem videla problema v tem, da sem prikrajšana za en dan smučanja v prelepem vremenu. Za to službo se splača potruditi. V četrtek sem jih klicala kadar sem le mogla, saj sem se hotela zmeniti za naslednji dan. Ne oglasijo se, končno pokličejo nazaj, oglasi se tajnica, preveže me na urednico, čakam, čakam, zvoni v prazno, oglasi se nekdo, mislim, da je urednica, ni urednica, preveže me na urednico, ni urednica, saj se oglasi tajnica. In ona reče: "Pokličite čez 15 ... 20 ... 30 minut." No takrat sem bila že v Italiji na smučišču in nisem klicala, sem se napovedala za popoldne. Popoldne sem klicala trikrat, brez odgovora. Zato sem se pač v četrtek zvečer nartpala na avtobus poln šolske mladine in odšla v Ljubljano. Naslednji dan je bil skrajen čas, da pokličem in se zmenim za razgovor. Končno sem dobila to velecenjeno urednico. Ki pa ni pokazala večjega interesa. Ko sem ji povedala, da obiskujem drugi letnik me je na hitro, že prek telefona odslovila. Ker oni pa da jemljejo študente šele konec tretjega letnika. Kot da bom pa čez eno leto pa toliko bolj izkušena. Besna sem bila. Ampak ne kaj dosti, saj sem tega že vajena. Na neki drugi medijski hiši sem bila že dvakrat pa mi sploh odgovorili niso. Niti da niti ne.
Eden glavnih razlogov, da sem si našla prostor v prestolnici je bil, da si naberem delovnih izkušenj, saj si jih ob neprestani vožnji iz rodnega kraja v Ljubljano nisem mogla pridobiti. Na študentski televiziji nisem zmogla ostati, saj nisem mogla biti vedno prisotna. Enourna vožnja tega ne prenese. Sploh če kaj pade vmes, mi prestavijo montažo, itd. Sedaj sem tukaj. Dela zame pa ni. In kaj naj naredim, ko diplomiram? Pokažem svoje tri uboge prispevke, ki sem jih do sedaj spravila v javnost, mogoče tistih par člankov, ki sem jih spisala za faks?
Ampak to so vzponi in padci. Mogoče pa nekega dne le dobim priložnost. Upam, da se bom nekega dne pobrala, našla svoje področje in svojo idealno službo ... Poraz ali radost. Brez enega ni drugega.

Februar.

Prišel je februar. Nenapovedano, na hitro. Jaz se pa še z januarjem (v katerem sem se poslovila od najstništva) nisem sprijaznila. Eeeh!
V resnici mi gre po glavi Egipt. Ponoči sem ga celo sanjala. Umore na ulicah Kaira. Mlade. Ampak vem, da mi v bistvu sploh ne vemo, kaj se tam dogaja. Če sem se do sedaj česa naučila o novinarstvu, sem se tega, da je vse le slika slikanja. In da mi tisto skromno (pa čeprav mu rečejo izčrpno) poročilo po televiziji ne bo dalo čisto prave slike. Včasih pomislim, kako se imata Karmen W. Švegelj in njen mož. Kako obdržita svoj zakon in sploh vsakdanje zadeve v takih kriznih situacijah. No ja, ampak kako pa nenazadnje živijo ljudje, s katerimi se srečujeta vsak dan. Njim je gotovo še huje.
Včasih sem sanjala, kako bom (nekoč, ko bom velika) odšla pomagat v Afriko. Ker je na svetu mnogo ljudi, ki bi bili za vse to, kar imamo mi, pripravljeni narediti marsikaj. A ker medicina ni zame, sem na željo počasi kar pozabila. Sedaj pa študiram, kar študiram. No ja, saj s svojim bodočim poklicem bi lahko opozorila na marsikaj. Ampak ... ali se splača tvegati življenje na vojnih žariščih, zastaviti vse za dobro zgodbo? In to je tisto, kar me navdušuje pri vojnih poročevalcih. "Jajca", ki jih imajo. In ki jih jaz nimam. Si jih pa želim.

Želim si miru na svetu. Zveni preveč hippyjevsko? Ghandijevsko? Lennonovsko? Kakršnokoli-ovsko? Mogoče pa le je mogoče?
Spet bom šla na Siddharto. Spomnila sem se verza: "Spet je mir v eno smer." Ne vem točno, kaj je bilo s tem mišljeno, ampak jaz bi rekla, da si ne želi miru, ki bi bil enosmeren. Mir mora priti iz obeh/vseh strani. Jaz si želim miru. Vprašanje je, če si ga cel svet.