FAIL!

Baje, da je moj blog dolgočasen in brez smisla. Verjetno res. Imela sva cel razgovor. Sklenila sva, da se ga lotim na način, ki se bo držal ene teme. In ne bo bluzil tjavendan, ker to zna vsak. Ali morda ne? (utrne se mi misel na Joycev Ulikses in tok misli)
Ampak kot (upam) bodoča publicistka je prav, da imam vsaj neko rdečo nit.

Torej začenjam znova.

Današnja tema mi je bila določena. Pisati moram o vzponih in padcih.
Začela bom s svojim zadnjim padcem. Iskanje dela. In to študentskega dela. A ni to grozno, da moram ves čas klečeplaziti za možnimi bodočimi delodajalci (ki to najverjetneje sploh ne bodo postali)? Res, počutim se kot polit cucek, pa čeprav se mnogi do mene obnašajo zelo prijazno. Počutim se podrejeno, a s tem še vedno ciljam na vzpon.
Včeraj naj bi imela razgovor za super delo. Ura razgovora ni bila natančno določena, urednica mi je rekla, naj pokličem preden pridem, da se dokončno domeniva za uro in kam naj bi prišla. Zelo sem bila vesela, saj je delo mejilo na mojo sanjsko službo. Tisti teden sem bila z družino na smučanju v Kranjski gori (fancy, ni kaj). Tam naj bi ostali do petka popoldne, bodoča delodajalka pa je za uro srečanja predlagala enajsto ali dvanajsto in to v petek. Seveda nisem videla problema v tem, da sem prikrajšana za en dan smučanja v prelepem vremenu. Za to službo se splača potruditi. V četrtek sem jih klicala kadar sem le mogla, saj sem se hotela zmeniti za naslednji dan. Ne oglasijo se, končno pokličejo nazaj, oglasi se tajnica, preveže me na urednico, čakam, čakam, zvoni v prazno, oglasi se nekdo, mislim, da je urednica, ni urednica, preveže me na urednico, ni urednica, saj se oglasi tajnica. In ona reče: "Pokličite čez 15 ... 20 ... 30 minut." No takrat sem bila že v Italiji na smučišču in nisem klicala, sem se napovedala za popoldne. Popoldne sem klicala trikrat, brez odgovora. Zato sem se pač v četrtek zvečer nartpala na avtobus poln šolske mladine in odšla v Ljubljano. Naslednji dan je bil skrajen čas, da pokličem in se zmenim za razgovor. Končno sem dobila to velecenjeno urednico. Ki pa ni pokazala večjega interesa. Ko sem ji povedala, da obiskujem drugi letnik me je na hitro, že prek telefona odslovila. Ker oni pa da jemljejo študente šele konec tretjega letnika. Kot da bom pa čez eno leto pa toliko bolj izkušena. Besna sem bila. Ampak ne kaj dosti, saj sem tega že vajena. Na neki drugi medijski hiši sem bila že dvakrat pa mi sploh odgovorili niso. Niti da niti ne.
Eden glavnih razlogov, da sem si našla prostor v prestolnici je bil, da si naberem delovnih izkušenj, saj si jih ob neprestani vožnji iz rodnega kraja v Ljubljano nisem mogla pridobiti. Na študentski televiziji nisem zmogla ostati, saj nisem mogla biti vedno prisotna. Enourna vožnja tega ne prenese. Sploh če kaj pade vmes, mi prestavijo montažo, itd. Sedaj sem tukaj. Dela zame pa ni. In kaj naj naredim, ko diplomiram? Pokažem svoje tri uboge prispevke, ki sem jih do sedaj spravila v javnost, mogoče tistih par člankov, ki sem jih spisala za faks?
Ampak to so vzponi in padci. Mogoče pa nekega dne le dobim priložnost. Upam, da se bom nekega dne pobrala, našla svoje področje in svojo idealno službo ... Poraz ali radost. Brez enega ni drugega.