Februar.

Prišel je februar. Nenapovedano, na hitro. Jaz se pa še z januarjem (v katerem sem se poslovila od najstništva) nisem sprijaznila. Eeeh!
V resnici mi gre po glavi Egipt. Ponoči sem ga celo sanjala. Umore na ulicah Kaira. Mlade. Ampak vem, da mi v bistvu sploh ne vemo, kaj se tam dogaja. Če sem se do sedaj česa naučila o novinarstvu, sem se tega, da je vse le slika slikanja. In da mi tisto skromno (pa čeprav mu rečejo izčrpno) poročilo po televiziji ne bo dalo čisto prave slike. Včasih pomislim, kako se imata Karmen W. Švegelj in njen mož. Kako obdržita svoj zakon in sploh vsakdanje zadeve v takih kriznih situacijah. No ja, ampak kako pa nenazadnje živijo ljudje, s katerimi se srečujeta vsak dan. Njim je gotovo še huje.
Včasih sem sanjala, kako bom (nekoč, ko bom velika) odšla pomagat v Afriko. Ker je na svetu mnogo ljudi, ki bi bili za vse to, kar imamo mi, pripravljeni narediti marsikaj. A ker medicina ni zame, sem na željo počasi kar pozabila. Sedaj pa študiram, kar študiram. No ja, saj s svojim bodočim poklicem bi lahko opozorila na marsikaj. Ampak ... ali se splača tvegati življenje na vojnih žariščih, zastaviti vse za dobro zgodbo? In to je tisto, kar me navdušuje pri vojnih poročevalcih. "Jajca", ki jih imajo. In ki jih jaz nimam. Si jih pa želim.

Želim si miru na svetu. Zveni preveč hippyjevsko? Ghandijevsko? Lennonovsko? Kakršnokoli-ovsko? Mogoče pa le je mogoče?
Spet bom šla na Siddharto. Spomnila sem se verza: "Spet je mir v eno smer." Ne vem točno, kaj je bilo s tem mišljeno, ampak jaz bi rekla, da si ne želi miru, ki bi bil enosmeren. Mir mora priti iz obeh/vseh strani. Jaz si želim miru. Vprašanje je, če si ga cel svet.