Kakor je bila do sedaj Slovenija razdeljena na tiste, ki so za Pahorja in tiste, ki so za Janšo, je sedaj razdeljena na tiste, ki so za April (aka Špelo) in tiste, ki so za Majo Keuc. Verjetno sem ena redkih, ki ostajam nevtralna. In mogoče sem tudi ena redkih, ki imamo za to svoje razloge.
Ema je iz zgodovinskega vidika (na katerega se je veselo naslanjal po mojem mnenju najboljši slovenski multipraktik Klemen Slakonja) nekako recept za poraz. Mogoče je to zelo grobo rečeno, ampak definitivno nas nobena pesem iz tega izbora še ni popeljala na prvo mesto imenitnega tekmovanja, uradno imenovanega Eurovision Song Contest. Nekaj jih je bilo res zelo dobrih, tudi uvrščenih med prvih deset, ampak zgodbe o uspehu še nismo doživeli. Je kriva naša majhnost, mogoče le kompleks majhnosti, zla radodarnost sosedov, neprepoznavnost, premalo izseljencev, pomanjkanje glasbene domišlije, ...? To bi verjetno najbolje vedela Miša Molk, najbolj zagreta iskalka recepta za uspeh. 16 let, 16 različnih taktik, 0 zmag.Vsako leto se pač lotijo druge taktike. In če letos ne bo uspelo, bo tu spet nova taktika. Nekoč so celo razmišljali, da sploh ne bi sodelovali. To je tista namišljena trma, ko ti nekaj ne gre, pa enostavno odnehaš. Ampak Slovenci se ne vdamo. S polno paro še naprej vztrajamo. Ker nekega dne nam bo pa že uspelo. Kaj je že tisto, za kar se borimo. Mislim, da nihče ne ve natančno. Gre za neko evropsko priznanje glasbene odličnosti zaradi katerega moraš (bi vsaj naša država morala) zbrati vsak evro, da postaviš spektakel, ki ga Evropa še ni videla. Kaj je že bilo z Estonijo? Saj res, razmišljali so, da se izvedbe sploh ne bi lotili, da je prevelik zalogaj. Letos bodo v Düsseldorfu zaradi uporabe stadiona za namen velikega glasbenega spektakla morali postaviti še en stadion, da bo nogometna ekipa takrat sploh lahko igrala domače tekme. Norosti ni in ni konec. Seveda je druga zgodba, kaj vse se počne za šport. Tokrat mi je celo všeč, kaj vse se počne za glasbo. Za glasbo, ki združuje narode. Spet je tu druga plat, ki govori o tem, ali gre sploh za glasbo (saj je to nenazadnje Evrovision SONG Contest) ali gre za tekmovanje v največjem šovu, ognjemetih in specialnih efektih. Ampak, če se vrnem na Emo.
Imeli smo res nekaj obupnih pesmi, ki so nas zastopale na Evrosongu. Če se spomnimo Karmen Stavec z Nanana pa Duo Platin s Stay forever, da ne pozabimo na predrago Rebeko Dremelj z Vrag naj vzame, pa še tazadnjo norost od Narodnozabavnega rocka. Mogoče res ni bil tak obup od obupa, vsaj želeli smo si tako, v vsak komad vlagali upanje, "no mogoče nam pa vseeno rata".
Ampak, če pomislimo globje, saj na izborih tudi ni bilo kaj veliko izbire. In ko smo naprimer izbrali Omarjev Stop in recimo Alenkin Cvet z juga ni bilo neke večje konkurence, za katero bi res lahko rekli, da bi imela kakršnokoli šanso za kakšno točko na velikem tekmovanju. Taka je bila Ema doslej. Potem so se pa spomnili nekega super recepta: "Povabimo le po našem mnenju najbolj kvalitetne izvajalce v Sloveniji, ker ljudje imajo itak za en drek okus, finaliste bodo pa izbrale tri babe." In temu receptu smo bili priča letos. Če odštejemo grozno čezprevajanje Severine in nasploh hvaljenje komisije (ker vsak komad pa res ni bil takooooo zeloooo dober), je Ema izpadla kot ena solidna prireditev. Letos se niti enkrat nisem resno prijela za glavo, misleč, kako se lahko zgodi taka groza od glasbe (če bi tem skropocalom sploh lahko tako rekli). Letošnje Eme sem se dejansko veselila, predvsem zaradi polovice izvajalcev. Malo so me edino razočarali Time To Time. Ampak, saj smo itak vedeli, okoli koga se bo vrtela cela prireditev: Maja Keuc. In če je kdo dvomil v njeno zmago... halo, več kot dvakrat več glasov je dobila. Ker to je tudi ena značilnosti Eme (pa tudi izborov drugih držav): zmagovalci oz. udeleženci izborov talentov ponavadi zmagajo ali se zelo visoko uvrstijo tudi na predizborih. Koliko smo jih že imeli: Omar (direktno iz Bitke talentov na Evrosong), Anžej, Eva Černe, Nina Pušlar, in sedaj Maja Keuc.
Torej, večina letošnjih komadov je bila presenetljivo dobrih za tovrstni izbor, zato se tudi držim mnenja, da nimam mnenja o tem, katera od finalistk bi si bolj zaslužila zmago. Ne želim se pridružiti vsesplošni slovenski foušariji in šimfat vsevprek. Prav tako ne želim kritizirati mnenja žirije, ker tu gre zlasti za osebni in glasbeni okus. Letošnjo Emo sem prvič jemala na podoben način kot ponavadi gledam na izbor za pesem Evrovizije: kot glasbeni užitek. Fasciniralo me je tudi to, da sta obe finalistki mojih let. Ob tem sem se spomnila, da ko sem bila mlajša in sem gledala Evrovizijo, sem komaj čakala, da bom stara 16 let in da se bom lahko prijavila. Kako naivno, če pomilsim sedaj.
Kakorkoli. Letošnja Ema je presenetila, kakorkoli jo vzameš (če ne zaradi drugega, zaradi samega voditelja - presega Zrneca). Imamo novo predstavnico. Kakorkoli se uvrsti, še vedno bo naša in še vedno bo imela super glas (čeprav mogoče ne bomo nikoli razumeli besedila, ki ga je pela). Hvala RTV-ju za končno enkrat dober izbor in hvala vsem udeležencem, da jim Ema (ki je doslej slovela po nizkem nivoju) ni bila pod častjo. Pa hvala Klemnu Slakonji za pretanjene glasbene šale. Kuhinja je pa vedno če je tu komisija. Sprijaznite se ljudje.
Glasba je. So tudi dobri glasbeniki. In ti bodo dobri ne glede na to, kako dobro se uvrstijo na Evrosongu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar