Razočaranja.

Saj vsi poznate občutek, ko se vam zdi, da ste dobri vsaj v nečem, pa vas nekdo zatre. Pa se vam zdi čisto brez veze, da se zaradi tega sekirate, pa ste vseeno še vedno potrti. Sama na primer preveč pomena dajem ocenam. Te me velikokrat spravijo v slabo voljo, pa tudi, če se mi zdi to čisto nesmiselno. Od nekdaj sem rada pisala. Že v drugem razredu sem napisala svojo prvo pravljico, celo osnovno šolo sem veljala kot tista s smislom za pisanje. Sodelovala sem na natečajih, hvaile so me tudi učiteljice in zato je prehod v gimnazijo postal težak. Znajdeš se med sebi vsaj približno enakimi. Takrat je edino kreativno pisanje, ki si ga deležen, pisanje esejev. In moja ocena eseja nikoli ni bila nad 3. To te nevede potre. Takrat kar malo pozabiš na veselje, ki ga doživljaš ob pisanju in tisto, kar napišeš, obdržiš le zase, ker se bojiš ocenjevanja drugih ljudi. Malo kdo v razredu je sploh vedel, da rada pišem. Ena profesorica se mi je celo smejala, ko sem povedala, dabi nekega dne rada napisala knjigo. Pa sem vseeno šla študirat novinarstvo. Spet z željo po nerazkazovanju svojega pisanja, a vendar sem bila primorana pisati. Kar šokiralo me je, ko mi je eden izmed profesorjev rekel, da mu je všeč moj stil. In ko prideš v tako okolje, ki te spodbuja, si želiš še več in več. Tako sem letos kot izbirni predmet vpisala literarno novinarstvo. Verjela sem, da v tem moram biti dobra. Verjetno s preveliko samozavestjo. Pa pride prva, druga, tretja ocena in se znajdeš na začetni točki. A sem sploh še v čem dobra? V petju sem podpovprečna, pišem tudi ne kaj prida, govorim kot sraka. Vse je brez veze. Še zdaj pišem kar nekaj brezveznega. In kaj bi bilo, če bi dala vse te dvojke in šestke na stran? Ena zagnana pišoča baraba, ki se ne ozira na nič. V resnici pa potrebujem nekaj vmes. Samokritičnost, zagnanost in upoštevanje mnenja. Včasih morda res potrebuješ kritiko, če želiš napredovati.

Poljanotožje

Ja, to je beseda.

Ampak to besedo poznajo le redki. Sploh ko nekega dne zapustiš najbolj poučno valilnico in se napotiš v uniformiran fakultetni svet. Poljanski dnevi so bili zame res najbolj poučna valilnica. Sploh, ker so bili v času največjega mladostniškega razcveta, odkrivanja samega sebe, nenehnega dozorevanja na številnih področjih, umetniškega ustvarjanja, spoznavanja enega kupa neverjetnih reči in doživljanja vrste nepredvidljivih dogodkov. In zraven se seveda kaj drugega kot zabavati. Poljane ti dajo še več kot to, dajo ti največje darilo: napotke za življenje.

Potem greš nekega dne ven. Spoznaš ljudi, ki ne vejo, kdo je Boki, ne vedo kaj so Činkole, ne vedo, kaj je Poljanfest, ne vedo, kaj se zgodi, če se zažge pomfri, se jim ne sanja kaj je ples z Biziljem, ne vedo, kaj pomeni kratica BNK, sploh pa ne kaj ČSŽ. Srečaš ljudi, ki ne poznajo Hajdinjaka, skomignejo z rameni ko rečeš Strossmayerjeva, ne poplesujejo in se zibljejo ko zapoješ "nas nosi k soncu tudi če dežuje ..." Vidiš, da si prišel v svet, kjer je podmornica samo prevozni sredstvo, kjer je Marko Pevulja le izmišljeno ime (sploh pa Srečko Zgaga), kjer so ozvočnice le pisk v mikrofon, in kjer ni tistega posebnega duha. Poljanskega duha. Ja, ta obstaja. Prinese ga vsaka nova generacija.

In pač. Tudi jaz kdaj čutim poljanotožje, čeprav takrat časi niso bili samo rožnati. Mi bi rekli, da "na mavričnih Poljanah pustili smo srce," naši najboljši profesorji pa "če si Poljanec, bo z levo roko vse šlo." In tega se držimo in se ne cmizdimo kot se sedaj jaz!

Zakaj se ne vozim več z vlaki iz Sežane

Čeprav Slovenske železnice pogosto dvigujejo cene vozovnic, je še vedno nekaj centov ceneje, če se na relaciji iz Logatca v ljubljanski Tivoli odločiš za vlak. Pa še bolj udobno je.

Ponavadi so vlaki skorajda prazni in zase dobim včasih tudi cel vagon. Včeraj pa sem šla na vlak iz Sežane, ki je bil kar poln. Usedla sem se nekam, kjer je bilo malo več prostora, nasproti mene je sedela še ena punca. Veliko je bilo študentov pa tudi dijakov. V nedeljo zvečer gremo pač vsi v Ljubljano, saj se v ponedeljek vsaj večini začnejo predavanja in pouk. Na vlaku, kjer ponavadi vlada pritajena tišina, je včeraj vladal vrvež, skoraj kaos. Sedela sem pri prehodu, skoraj na sredi vagona, šest vrst stran od prehoda. Od drugega vagona so me ločila tudi dvojna vrata.

Med vožnjo se tista dvojna elektronska vrata odprejo. Ne vem, kdo jih je šel odpirat med vožno. Brala sem dalje, čez dva dni je kolokvij. Kar naenkrat sem čutila, da me je nekaj butnilo v glavo. Tudi videla nisem več tako dobro. Očala so mi odletela na drugo stran prehoda, na sosednji sedež. Ko sem končno zavedla, sem opazila na tleh belo-roza supergo. Očitno mi je ta priletela v glavo. Ljudje se sploh brigali niso zame. Še sprevodnika v daljavi to ni zanimalo, da je meni v glavo priletel čevelj. In to iz sosednjega vagona. Hotela sem ga pobrati, pa je že priletela neka smrklja brez enega superga in pobrala tistega na tleh. Zadrla sem se nanjo, da mi ga je vrgla direktno v glavo. Ona pa samo: "Sej ga nisem jest vrgla!" In to je bilo to. Še dobro, da se mi ni kaj hujšega zgodilo. Na nosu imam modrico. Pozneje sem šele opazila, da mi je superga dejansko zvila očala. In to očala, ki niso bila tako zelo poceni ... Kaj storiti v takem primeru? V vsej tisti pretresenosti se nisem niti trudila najti krivca. Lahko bi bil kdorkoli iz sosednjega vagona.

Nekaj je jasno: ne hodim več na vlak, ki pelje iz Sežane v Ljubljano.

Dan brez telefona ali kako sem postala odklopljena od celega sveta

Doletela me je čast, da sem si vzela dan brez telefona. Ne načrtno, da ne bo pomote. Najprej sem si celo rekla, da ga bom šla iskat nazaj. Pa sem si premislila, ker imam zadnje čase malo bolj natrpan urnik.

Prva stvar, ki jo opaziš, ko si brez telefona je, da ne moreš (lepo po študentsko) jest. Ker ima pač večina nas revežev to subvencijo na telefonu in smo preškrti, da bi si nabavili kartico. Pa se nisem tako sekirala zaradi tega. Sem si po dolgem času v trgovini sama sestavila sendvič pa dodala še jogurt in je bilo čisto zadosti, morda še preveč.

Druga stvar je ura. Neprestano pogleduješ k drugim ljudem na mobitele v upanju, da zaznaš čas. Ročne ure pa itak nobeden ne nosi, so ostanek pamtiveka in v nekaterih primerih statusni simbol tistih, ki nosijo znamke.

Tretja karakteristika se nanaša na drugo: opaziš, da ljudje dejansko neprestano brnijo, brenčijo, kličejo, tipkajo po svojih mobilnih napravah. In, da sem jaz itak ista, občasno še hujša.

Četrta posebnost je, da se čisto preveč zanašamo na to, kar imamo shranjeno v mobilcih. Na primer telefonske številke. Včasih – mislim v času stacionarnih telefonov – so ljudje znali številke na pamet. Sedaj, vsaj jaz osebno, ne znam nobene več. Vse se mi zdijo na las podobne. Morala sem prek maila vprašat mami, da mi pove številko, da mi je sošolka posodila mobitel, da sem lahko poslala SMS. Morda si bo treba imenike začeti zapisovati v analogni obliki. Tako kot včasih.

Ugotoviš, da smo postali odvisniki. Sploh po tem, ko začneš razmišljati, kdo vse te je klical in ti pisal sporočila in pošiljal slike in kar vse se še da početi z mobilnimi telefoni. Še na to sem pomislila, če me je babi slučajno klicala.

In na koncu sem hotela priti do sklepa, da bi vsi potrebovali en dan brez mobilnega telefona. Da bi določili datum. Tako kot dan brisače, ki je mislim, da na dan mladosti. Da bi vsi za en dan izklopili mobilne telefone ali jih pustili doma. Ampak to vem, da ne bi funkcioniralo. Tako kot dan brez avtomobila ne funkcionira. Zaradi te vitalne odvisnosti, pandemije, ki bdi nad nami in nas ne spusti iz primeža. Ne bi funkcioniralo, ker bi si, če ne drugega začeli pošiljati »izvirne« verižne SMS-e in vsakemu v svojem imeniku zaželeli lep dan brez mobitela.

Vsa stvar z mobilnimi telefoni je postala pandemija, ki traja šele nekje ubogo desetletje in od katere smo postali odvisni. Obsesija vsakega modernega človeka.

Konec koncev pa … ko sem končno, po dvanajstih urah, prišla do dragega mobilnika, me ni pričakalo čisto nič posebnega in nepredvidljivega. Bilo je sporočilo, ki je prišlo do mene po nekem čudnem naključju kar ustno. V resnici mobilnega telefona sploh ne bi potrebovala …

Če bi bil Facebook vsaj malo iskren ...

Saj poznate tisti občutek, ko želite nekaj objaviti na Facebook, Twitter, Google+, MySpace, MSN Messenger (zadnja dva sta referenca za tiste iz prejšnjega desetletja) – seveda v tem vrstnem redu – in potem tega vseeno ne objaviš. Ali pa napišeš in nato pobrišeš. Ali pa že objaviš in po (ponavadi kakšni minuti) izbrišeš.

Razlogov za to je več:

a)      pač stvar se ti je zdela neumna, preneumna za objavo

b)      si preveč pameten, da bi ljudje štekali, kaj si s tem sploh hotel povedati

c)      pač nisi hotel nadlegovati folka, ker si itak že preveč objavil ta dan in jim nočeš zlorabljat zidu (oziroma v drugih referencah, ki niso Facebook povlecite ekvivalence, saj znate)

d)     nič od naštetega (vedno obstajajo posebneži :D )

Torej zato sem se odločila, da vam predstavim necenzurirano različico svojega zidu. Pripravite se na šokantno razkritje Facebook senzacije!

P.S.: Odštejte linke, lokacije, slike in kar je še podobnih interaktivnosti.

Ura je osem. A se komu sploh da vstajat ob tok nenormalni uri? Kaaaaaavooooooo!!!!!

Kok mam pa to rada, ko mi zjutraj ne predvajajo Hannah Montane! Pa glih njo sm hotla gledat!

OMG! It's freezing outside. Should grab another jacket!

Sovražim, da mi avtobus spelje pred nosom! Prijavla bom LPP sodišču za človekove pravice. Ker kar je pa preveč je pa preveč!!!!

Sam reeees! Dons nej bi bla polna luna! :)

»Wednesday, Wednesday, gotta get down on Wednesday!« :D

One jacket was too much. Have to carry it arround like a donkey.

Kaj je narobe s tem Eventimom? Prvič, da grem kupit kej v trafiko in traja sto let, da dobim eno bogo vstopnico.

In pol pridem na faks in mi predavanje odpade. Res super.

Why has Facebook decided to put the number of notifications in front of their name. Should mean something …

Joj, kok se pa men nč ne da!!

A še kdo ne mara take obupne gužve na faksu? Dam jim še dva tedna tem brucem, pol se nej pa poberejo *hudoben smeh*!

Najboljš je pa k sediš deset minut v restavraciji, se presedeš kelnrci direkt pred nos in pol takoj pride in reče: »Takoj bom.« Prej pa nč!

LPP in gužva na busih. Poglavje zase …

Folk a vas lahko prosim, da nehate scat po podhodih!? Res ne vem, kaj je poanta tega, sej tud vam smrdi!

Haha, sodelovka ma novo frizuro. Zdej ne bojo več men govoril, da sem blond, ker je ona peroksidna. :D

Evojzelj!

Željkič je bil na faksu zatreskan v eno novinarko s POP TV. Ne povem kero.

A lahko prosim! Kaj je v teh studiih, da je vroče, tud če je zuni -10?

A zna kdo igrat harmoniko?

Jooojjjj! Koook se meeeen nččč ne daaaa!

»Polna luna je za ples!« :)

Thank you, you little pretzel for making my life easier when I'm in need. 69 cents of happiness.

No ja, pa pejmo nazaj.

R.I.P. Hanno Hardt. Pa ravno letos bi mi lahko predaval. :(

Ah, pejmo spat …

Kaj pa tebe pomirja?

Dogaja se. Enim večkrat,drugim manjkrat. Pač, se zgodi. Ko si razburjen in jezen in žalosten ob istem času. In normalno je, da želiš sprostiti to močno čustvo. Pri tem ima vsak svoj pristop. Od ekstremnega razbijanja stvari, kričanja, cepetanja do alternativnih oblik. In moja alternativna oblika je petje. Ki včasih že spominja na dretje. Ko prestopiš moj prag tolerance pač oddrvim stran, se zadržim, da česa ne polomim, se zaprem nekam in pojem, se derem, kričim. In to mi pomaga zadihati, umiri dih in te spet spoji s svetom. Živčki? Samo zamrmraš si eno pesem pa skorajda mine. Ker pomirja in da ritem dihanju.

Mogoče se sliši ena čudna taktika. Ampak ponavadi je boljša od persena. Kakšna joga? Samo zapoj.

Prekletstvo počitnic

Približujejo se dnevi, ko ne bo treba več vsak dan sedeti za knjigo, ko boš odpisal zadnji izpit in bo vsega konec. Prišle bodo počitnice in z njimi veselje, brezdelje, stvari, ki jih resnično rad počneš. Končno pride tisti dan, dan zadnjega izpita. Zunanja vročina in pretirana klima v knjižnici pa te silita stran od vse te norije zadnjih izpitov in zadnjih atomov tvoje moči. Končno ga odpišeš. In upaš na najbolje. Končno si lahko oddahneš in pustiš vse za sabo, greš na morje (pač kolikor si ga lahko privoščiš). Potem pa tam nekje sredi julija obstaneš. Ugotoviš, da nimaš več ničesar, kar bi imel v planu za prihodnji dan, česar bi se veselil. Televizija ti je že dolgočasna, internet sploh, zunaj se nič ne dogaja. Pa ne glede na to, kje si, počitniško vzdušje ti gre že počasi na jetra. In ko pomisliš, koliko dni je še pred tabo … vse do konca septembra … ti postane slabo. Saj ja, greš delat, iščeš počitniško delo, še bolj glupa stvar od vsega sedenja v klopeh faksa in knjižnice. Ah, denar pa vseeno prinese. Kličeš, pošiljaš, hodiš na razgovore. Za kaj? Za tiste uboge 4 evre na uro. No ja vseeno. Končno dobiš neko ušivo delo in si čisto vesel. In kaj ti potem rečejo? Pridi čez en teden na uvajanje. All right! Končno prideš, dajte mi za delat, ker to je pa že malo boljše od živega dolgčasa. In kaj ti reče? Tam sediš že eno uro, čakaš, da si odtegne čas zate in še za eno dijakinjo, ki te sprašuje, kateri letnik si in ji ti razočarano odgovoriš, da si končal že drugi letnik faksa. Končno pride in ti da en list za prebrat in to boš počel cele počitnice. Jupi! Pripravljen čakaš, da greš jutri že lahko delat. Ah kje! Čez en teden pridi, sedaj še nimamo vsega pripravljenega. In sedaj je vse kar ti je ostalo v tem živem dolgčasu prazen list wordovega papirja. Ki užaljen bere to bedarijo od tvojega patetičnega pisanja. In tako je bilo vedno. Vsake počitnice. Ker si že sprijaznjen s tem, da potovanja pridejo med letom (posledično za to, ker so takrat cenejša).

Upam, da se niste našli v tej zgodbi. Ker jaz sem se. Srečniki!

Patetika številka ena, da sem se sploh lotila pisanja česa tako brezveznega. Ajde, grem gledat TV.

Altruizem v laseh herojinje ulice

Portret Asje Hrvatin

»Ni prav, da smo zasičeni z vsem možnim, da preveč živimo, da se od nas preveč pričakuje in še hujše, da smo ta pričakovanja ponotranjil in zdaj to isto pričakujemo sami od sebe, praktično brez zunanjih spodbud. Zdaj punčke ko bodo velike ne bodo več zdravnice in frizerke in igralke, ampak bodo imele službo, ki jih bo izpolnjevala, prišle bodo domov in skuhale kosilo, se potem igrale z otroki in jim pomagale pri domači nalogi itd. V prostem času se bodo tudi ukvarjale z dobrodelnostjo in neštetimi hobiji, v katerih bodo enako uspešne. Razgledane bodo, na tekočem z vsemi novicami sveta. Nikoli ne bodo bolne, neprijazne ali sploh pomanjkljive, vedno bodo videti super, spočite, suhe, krasne, sijoče in kot iz reklame. In seveda jedle bodo samo doma pridelano hrano, vsak večer seksale z možem, spale 8 ur, imele dovolj časa zase in za vse prijateljice, ne bodo manjkale na nobeni kulturni prireditvi ali zabavi in živele bodo zdravo in srečno do konca svojih dni. Preveč je vsega in naša telesa so preobčutljiva, sistem se pa obnaša do nas, kot da smo že taki superljudje in to od nas zahteva. Če popustiš pa pač izpadeš iz sistema in se začnejo vse možne odvisnosti in depresije, motnje hranjenja in samopoškodovanja in vse drugo super kar ti še lahko "zjebe" telo in duha.« Tako svet vidi Asja Hrvatin. Stara je dvajset let, v resnici bolj drobna na izgled, pa je že izdala roman Od RTM do WTF (drugi je v zadnjih fazah priprave) in se že dvakrat »pojavila«, kot avtorica in intervjuvanka, v Sobotni prilogi Dela. Oseba naših let, ki ti da misliti več kot večina učiteljev in drugih avtoritet. Hči (umetniškega) Janeza Janše in medijske strokovnjakinje Sandre Bašić Hrvatin, ki je imela že od nekdaj drugačen, samosvoj in kritičen pogled na svet.

Zmenjeni sva bili na Prešernovem trgu. »Prava točka za srečanja,« sem si mislila, ko sem čakala nanjo. »A maš kaj drobiža?« se je poleg mene ustavil naključni brezdomec. Brezupno sem odkimala. Res nimam drobiža. In potem jo zagledam. Brezskrbno mi koraka nasproti z velikim nasmeškom na obrazu. Napotiva se v knjižnico sredi mesta in se usedeva v otroški kotiček. »Ravno pravšen kraj!« veselo vzklikne. Z desno roko polno pisanih zapestnic si odpne živo rdeč plašč, približno iste barve kot njeni lasje in se usede na mali pobarvan otroški stolček. Tudi ta ji je všeč. Tako kot vsaka stvar, ki je po svoje drugačna, posebna in se ne uklanja vsem družbenim pravilom. Odkar se poznava je vedela, kaj bo počela v življenju, ukvarjala se bo s socialnimi problemi. Sedaj namreč študira socialno delo. Pravi, da je to čisto pravi študij zanjo, saj se uči pomagati ljudem in z največjim veseljem opravlja prakso v zavetišču za brezdomce. Pri delu z brezdomci se je veliko naučila: »Najprej mi je bilo grozno deliti sveže igle, sedaj pa sem se tega že čisto navadila.« Z brezdomci so prijatelji, veliko se pogovarjajo, pravi, da so res super ljudje. Na večno vprašanje, dati brezdomcu tisti evro ali ne, odgovarja: »Super je, če narediš tisto malo za človeka, a kaj, ko je kriva država, tista, ki je odgovorna, da jim pomaga.«

Trenutno pavzira, saj se je želela bolj posvetiti sebi, svojim osebnim projektom in ljudem, ki jo potrebujejo. Na fakulteti sicer blesti, je med najboljšimi študenti, enega njenih esejev, ki ga je napisala za predmet na fakulteti, so objavili tudi v študentskem časopisu Tribuna. Pravi pa, da ji nekateri pogledi profesorjev na fakulteti niso všeč in da so nekatere stvari, ki se jih učijo, čisto nepotrebne. Zato se sedaj posveča drugim projektom. Je ena organizatoric MAKfesta, festivala mladinske altruistične kulture, ki je potekal konec marca. »Z MAKfesta sem se naučila ogromno, to je bila najboljša izkušnja na svetu. Ne samo, da sem zrasla na osebni ravni in dobila "filing", da sem dobra, posebna in sposobna in sem začela spet verjeti v dobroto ljudi in možnosti, ki jih imamo, ampak še na veliko večji ravni: to, da sem videla, da fraza "sej kaj pa lahko js nardim, tko pač je, sej nč ne morem" nima nobene podlage, ker LAHKO! Lahko brez denarja in izkušenj organiziraš dobrodelni festival. Lahko vzameš najboljše kar svet ponuja in to uporabiš za to, da uničiš tisto, kar je najbolj bedno.« Sploh ne obžaluje sodelovanja na tem festivalu in z žarom v očeh pripoveduje, kako super je bilo. Želi si še več podobnih projektov kot sta bila marčevski MAKfest in februarski Zamenjaj žur. Asja namreč obožuje Metelkovo mesto, saj že celo svoje življenje živi v centru Ljubljane in čuti njen utrip. Metelkova ji predstavlja neko zatočišče in zato so februarja v Menzi pri koritu organizirali Zamenjaj žur in odzvalo se je veliko število mladih. »Prineseš stare obleke in te smo razpostavili po celem prostoru in potem vzameš kar želiš. Noro je bilo, polna menza do treh zjutraj. Kar je ostalo od oblek, je šlo pa na Kralje ulice, Rdeči križ, ipd.« Čisto Asjasto.

Knjižnica je eden izmed njenih krajev, veliko bere, še raje pa piše. Njena knjiga Od RTM do WTF je med mladimi doživela nepričakovan uspeh. Na predstavitvi knjige skoraj tri leta nazaj je povedala, da jo je napisala, ker je nihče ni želel poslušati, papir pa je bil edini, ki je njeno izražanje prenesel. Po intervjuju v Sobotni prilogi je bila knjiga razprodana. »Enkrat me je nekdo na cesti ustavil in vprašal, kako lahko prideš v Sobotno prilogo. Ne poznam odgovora.« Vendar še vedno pravi, da bi knjigo o odvisnosti od drog sedaj napisala čisto drugače: »Toliko je stvari, ki bi jih spremenila. Res, da je bil moj pogled takrat na prehodu iz prvega v drugi letnik zelo zrel, a danes se mi to zdi otročje pisanje. To novo knjigo, ki jo pišem o bulimiji sem veliko bolje napisala, a mi urednica še vedno vsiljuje določene popravke. Ne ujameva se že glede izhodiščnih stvari: ona bi rada da jaz še vedno pišem tako, kot pri petnajstih, česar ne morem, niti ne želim. Poleg tega se ji zdijo tisti deli, ki se meni zdijo najboljši, njej najslabši in obratno in se potem nekako vrtiva v krogu.« Včasih pomisli, da ni vredno, a si kmalu premisli, ker ve, da je knjiga vredna objave in da je veliko ljudi, ki se ne strinja z uredničinim mnenjem. »Čakam, da greva na kavo in da ji lepo povem, da ali bova delali na tem tako kot je ali pa jaz ne morem več, ker zdaj že dolgo časa nisem napisala nič novega.«

Pisanja se loteva na čisto svoj način. »Izhajam iz enega čustva, ki mi ga oddaja oseba, ki me navdihne za zgodbo. Recimo za to drugo knjigo sem se pogovarjala z eno fantastično punco o njenem problemu in sem potem iz tega, kakšna čustva je v meni zbudila njena zgodba, začela pisati. Ni ravno tako, da bi se s pisanjem naučila kaj o težavah mladih. Zavedam se, da to ni ravno najboljše, da pišem o nečem, o čemer nimam osebne izkušnje, brez da bi si kaj prebrala o tem, malo raziskala, ampak mi je zdaj mogoče bolj kot točnost podatkov pomembno da spravim ven vsa čustva, ki jih imam. Se mi zdi, da prek tega nekako vse oživi.« Pravi, da je neverjetno, od kje vse lahko dobi vire za dobro knjigo: »Za drugo knjigo me je urednica "prisilila" da sem se šla pogovorit s psihiatrinjo z oddelka za motnje hranjena v Mostah in je bilo res zanimivo. Tam sem res izvedla nekaj novega in mislim, da tja res ne bi šla sama od sebe.« Na splošno pa gleda na pisanje kot na hobi. »Mislim, da se ne da živeti od pisanja. Mogoče, če si že tako uveljavljen kot Janja Vidmar, Desa Muck in drugi, in izdajaš včasih tudi po dve knjigi na leto, mogoče bi šlo, ampak tudi v to nisem prepričana.« Proces izdajanja knjige, pravi, je dolgotrajen proces. Od tega, da je urednik prebral njeno prvo knjigo, do njene izdaje je trajalo skoraj dve leti, za to trenutno knjigo bo verjetno trajalo še dlje. »Razmerje med plačilom in vloženim delom je neenakopravno. Mogoče se 4000 evrov sliši veliko, ampak če pomisliš, da bi bilo to edino, kar bi zaslužila v dveh letih, to pač ne zadostuje. Drugače pa so ostale stvari, ki pridejo s pisateljevanjem super. Na primer to, da te povabijo na različne šole in se z mladimi pogovarjaš o knjigi, to mi je najboljši del.« Rada se pogovarja s svojimi bralci: »Jaz vedno poskušam vsakega, za katerega vem, da je knjigo prebral izprašati kaj mu je bilo všeč, kaj ne in zakaj, ker se mi zdi res pomembno se mu posvetiti in ugotoviti kaj misli. Mogoče kaj napišem zaradi sebe, ampak ko se odločim, da bi to objavila in ko delam na besedilu, imam vedno v mislih bralce in to, da bo njim nekaj ostalo od moje knjige. Tako da imam večinoma pozitivne kritike, še posebej ko izvejo, koliko sem bila stara, ko sem napisala knjigo.«

Asja je kot vlak, ki je šele speljal s postaje. Zdi se, da je pred končno postajo, če je ta sploh kje v daljni prihodnosti predvidena, še veliko nenavadnih in (kot bi rekla sama) svetspreminjajočih dogodkov, pripetljajev, projektov … V bližnji prihodnosti sicer načrtuje vrnitev v fakultetne klopi, trenutno že dela na novem besedilu, tokrat dramatiki. Celo ima že v glavi, le še spisati jo mora. Definitivno pa bo delala že na naslednjem MAKfestu in naslednjem Zamenjaj žuru in naslednji kakršnikoli nesebični prireditvi. Še naprej se bo trudila delati svet lepši prostor za vse. In kot poje njena najljubša skupina Prljavo kazalište v pesmi Heroj ulice: »Uvijek sam sanjao da sam ja heroj ulice, koji će promijeniti baš čitavi svijet.« (Vedno sem sanjal, da sem heroj ulice, ki bo spremenil ves svet.)

Otroci Slovenije

Bliža se dvajseti Dan državnosti. In ob tem pomislim, kaj je država do sedaj že naredila in kaj sem naredila jaz. Rojena sem bila v Jugoslaviji in shodila v Sloveniji. In to vse v istem letu.

Potemtakem je Slovenija moja dežela. Obe sva muhasti postadolescentki z norimi in ponavadi neuresničljivimi idejami za prihodnost. Obema se sanja ne, kako svetla ali temna bo najina prihodnost iz dneva v dan se sprašujeva koliko žgancev bo še treba pojesti, da se lahko primerjava s tistimi »izkušenimi«. Ampak ne bom rekla, da sem sama kot Slovenija. Tako zelo si tudi nisva podobni, pripadava pa isti generaciji.

To je tista generacija, ki bo popolnoma spremenila svet. Vsaj tako sem verjela v mlajših letih ko sem prvič ugledala prizore vojn po televiziji. »Ko bomo mi veliki se to že ne bo dogajalo. Nikoli.« Verjetno je šlo le za mladostniško naivnost, a nikoli nisem prenehala verjeti v našo generacijo. Pravijo, da smo konformisti, vse drugo kot uporniki. Ko pa nekaj huliganov razbije parlament smo brezglavi podkupljeni razvratneži, ki se ne znamo upreti tako, kot so se še vsi pred nami. Ampak tega ne vidim kot našo slabost. Vidim nas kot edine, ki sploh lahko še kaj postorimo v trenutno politično in gospodarsko utrujeni državi, ujeti v neka stara prepričanja, ki ne vodijo nikamor. Včasih so rekli, da na mladih svet stoji. V nas nihče ne verjame več. In to je naša prednost. V nas ni vloženega veliko upanja, ampak slutim, da so nam usojene velike stvari. Mi smo tisti, ki se spominjamo le ene države in to je Slovenija, torej jo poznamo bolje kot kdorkoli drug. V tem je naša največja prednost.

Sem ena redkih, ki verjame v svojo generacijo. Ker je edina generacija prihodnosti. Verjamem tudi v Slovenijo, čeprav ji ob okroglem rojstnem dnevu bolj slabo kaže. Vseeno je to naša država in verjemimo vanjo, če že v politiko ne.

V tem se še UKOM strinja z mano:

Kdo se boji slovenske glasbe?

Prihaja drugi stadionski koncert Siddharte. In v tem kontekstu bi se rada dotaknila pomena in namena.

Veliko ljudi pravi, da je slovenska glasba zanič. Da je edina dobra glasba v tujini, pa tudi če je to le čez mejo. No jaz se s tem ne strinjam. Res je, da je v Sloveniji veliko glasbe za na odpad, je pa tudi veliko glasbe, ki je dejansko zelo dobra in primerljiva z glasbo, ki je poznana mednarodno. Vendar se tega ne zavedamo in bojezljivo posegamo v tujino. Ker kaj bo en mali Slovenček proti celemu svetu. Zato pa na Evroviziji nismo prišli višje od sedmega mesta. Zaradi naše bojezljivosti in manjvrednostnega kompleksa.

Ampak to ni kar sem v prvi vrsti hotela povedati. Želim si, da bi ljudje razumeli, da to, da je glasba slovenska, v slovenščini in od slovenskega izvajalca, ne pomeni, da je to slaba glasba, ki se ne more primerjati s svetovnimi zvezdami. Po mojem mnenju jih nekateri slovenski glasbeniki celo prekašajo. Poglejte Siddharto, Dan D, Elvis Jacksone, Vlada Kreslina neverjeten vokal Maje Keuc, Severe Gjurin, veliko starejših pevk … Še bi lahko naštevala in seznam je v resnici zelo dolg.

In zaradi tega ne razumem glasbenih urednikov, ki jih le predpisane kvote »prisilijo« v predvajanje slovenske glasbe. Nihče jih ne sili, da predvajajo Sašo Lendero, če je nočejo. Slovenske glasbe je veliko in na voljo je polno različnih zvrsti. In če glasbe uredniki nočejo predvajati, je to tudi slaba spodbuda za slovenske izvajalce. To je samo moje mnenje, da ne bom sedaj izpadla kot zagovornica Domna Kumra, Damjana Murka in podobnih.

In sedaj je tu cena prihajajočega stadionskega koncerta Siddharte. Ko sem jo prvič slišala sem rekla ni šans. Ampak ker gre za snemanje plošče v živo, triurni koncert s profesionalnim ozvočenjem, za spektakel, ki ga naredijo svetovne zvezde. In kot sem rekla, glasba je popolnoma primerljiva, torej je cena čisto racionalna (če odštejemo splošno stanje v državi, ki je druga zgodba).

Glasba Siddharte je imela velik vpliv name v najstniških letih. Takrat so bili bogovi v črno-belo-rdečem, ki so se zapirali v tančico anonimnosti in prišli v javnost le, ko so imeli kaj ponuditi. Takrat so bili največji carji. Mogoče sem se sama spremenila, mogoče oni, mogoče pa kar oboji. Sedaj so komercialne piiip (prosto po S&S), se prodajajo za sponzorstvo, vidiš jih čisto povsod, pa naj bo to na ovitku soka ali prtljažniku avtomobila. Tudi glasba ni več taka, kot smo jo včasih občudovali. Ampak še vseeno nosi sporočilnost in nek globji pomen. In to je tisto, kar daje težo dobri glasbi. In ta bo ostala in ne bo izhlapela kot »one hit wonder«.

Superpunca

Neverjetno! Predvčerajšnjim ste dobili napoved superpunce iz Star Warsa, da lahko pričakujete superduper nadzemeljski komentar, članek, recenzijo, reportažo, pač nekaj, kar bo trgalo gate. Pa ni tako. Kot bi vedela, da bo nekaj šlo v drugo smer od plana. Svet je dobil napačno sporočilo.

Veselo sem poskakovala in se smejala z veliko vnemo novih faksovskih izzivov, ki me čakajo. Za nameček sem se odločila še, da bom naredila nekaj neobveznega in s tem razveselila še svoje ogromno blogersko občinstvo. Odločila sem se namreč za recenzijo premierne predstave Jureta Godlerja in Tilna Artača GodArt. Prepričana sem bila v humoren spektakel tudi na listu papirja in na migetanju ekrana z moje strani.

A stvari se obrnejo in ob dveh te pokliče očka v stiski. Ker rabi nekoga, da bi mu čez šest ur vodil oddajo, saj mu je voditelj zbolel. Ja, moj očka urednikuje na lokalni televiziji in občasno me doleti čast, da vodim tedensko oddajo, ki jo po najboljših ocenah spremljajo trije gledalci. To je tudi moje gonilo, da si ne preneham delati sramote pred kamerami in nadaljujem s to komedijo. No in ker pač noben voditelj ne more, je padlo name. Kriza. Cel dan splaniran, padel u luft.

Takoj po novici, da vodim oddajo: šibam na kosilo, prodajam karto za razprodan koncert po facebooku, pošiljam smse in kličem na vse konce zaradi vstopnice, razmišljam, kakšna naj bodo vprašanja za goste, na vsake toliko najdem čas za hrano na krožniku, tečem do neke firme, da vzamem knjigo za očeta kaj jaz vem kaj, do železniške, na prvi vlak, na vlaku berem o temi oddaje, na poti do hiše na črpalko vrnit karto ne more stornirat kao lahko grem na naslednji termin, dvomim, priklop na računalnik, urejam stvari gor pa dol, gledam prejšnje oddaje na to temo, vprašanja, šit še pol petnajst minut pa moram biti tam, tamala make-up u petih minutah, rekord, eno srajco navlečem sej bo, laufam do tja evo me.

Nekako je šlo. Samo glede na to, da to ni bila moja prva oddaja si blackoutov ne bi smela privoščiti. Ampak sem izpeljala. Upam. V bistvu imam rada to norijo. Ampak kaj, ko te kar naenkrat zadane. In tudi jaz nisem superpunca. In pač kdaj tudi lahko gre kaj narobe. Saj, kakšno pa bi bilo življenje, če bi bilo vedno vse v redu …

Prihaja ...

Nov blog. Obljubljam zaprisegam. Pa tud, če crknem.

 Pa prosim, ne rečt, da je to zavajanje potrošnika. Evo, majkemi, jutri! ... Al pa pojutrišnjem ...


Do takrat pa naj vas zabava Star Wars Eva. Ker bo Sila z mano in vami. :)

Pravljica s tradicijo

Če mi je kaj všeč, je to britanski tradicionalizem. In pravljice, ki postanejo resničnost. In oboje se je nedavno združilo v lepo kraljevsko poroko.

Mladenka srednjega razreda, študentka umetnostne zgodovine na fakulteti spozna kolega, postaneta prijatelja, celo sostanovalca. In ko ugotovita, da sta oba samska se med njima začne razvijati razmerje in čez osem let se poročita. Običajna, vsakodnevna zgodba, če ne bi bil ta fant princ William. Nekdo, ki bo nekoč lahko celo postal kralj Britanske monarhije.

Na svetu se dogaja polno slabih, grozljivih stvari. Samo prižgite televizijo, si oglejte novice in poiščite kaj pozitivnega. Če boste našli kaj, se bo to verjetno znašlo na koncu med manj zanimivimi novicami. Redko se najde kakšen vesel dogodek, ki poveže ljudi in je predstavljen kot nekaj posebnega, univerzalnega. Svet je trepetal skupaj z ujetniki v čilskem rudniku, se veselil ob njihovi rešitvi. Zakaj? Ker se je končno pojavila dobra novica. In ko je princ William zaprosil svoje dekle Kate Middleton, se je začela več kot pol leta trajajoča evforija. Ljudje imajo radi dobre novice, se skupaj veselijo in si želijo, da bi bile dobre novice tiste prve na seznamu obravnavanja v medijih in vsakdanjih pogovorih. Ko se je poročila trenutna kraljica Elizabeta druga, je bil čas vojne. Njena poroka je pomenila »nekaj barve v temnih dnevih«. Sedaj, v času podnebnih sprememb, jedrskih katastrof in vseh podobnih zadevščin, sanjska kraljeva poroka pomeni neko olajšanje, da na svetu vseeno obstaja pozitivno.

Prav tako že skoraj t. i. pravljica pomeni zgodbo o Pepelki, vstop srednjega razreda v kraljevo vzdušje. Princ in hčerka podjetnikov - neverjetno za strogo kraljevo realnost. Zato polno »zanimivih novinarskih prispevkov«, kot so »Kako omrežiti 10 najbolj zaželenih princev in princes na svetu?« ali »Kaj pa Harry?«. Dan pred poroko smo si na eni slovenskih televizij lahko celo ogledali film o Williamu in Kate. Poosebljata nam pravljico ali romantično zgodbo, ki jo vidiš le v filmih ali knjigah. Ta poroka je tako utrdila podporo in zaupanje v monarhijo in ljudi spet dodatno povezala z njo. Svet je postal zaljubljen, pa čeprav le za tisti poročni dogodek. Že izraza na obrazih mladoporočencev sta pomenila, da sta (kot se je izrazil komentator Brane Kastelic) bolj zainteresirana drug za drugega, kot pa za dogajanje okoli njiju. In to je tista glavna simpatičnost te poroke. Tako zares vemo, da se nista poročila iz prisile, ker se pač morata, ampak ker sta si tega zares želela. Prikupno! Ljudje so se obnašali zaljubljeno in razposajeno. Pozabili so na vsakdanje težave in tegobe. Mogoče je bilo res v zraku.

Ta tradicionalni v prvi vrsti religijski obred je obnorel Britance in svet. Svobode si ženin in nevesta pri poroki ravno nista mogla želeti. Če to poroko primerjamo z vsemi prejšnjimi z dvora, se po obredu prav nič ne razlikujejo: ugibanja o obleki, ceremonija v Westminstrski opatiji, odhod mladoporočencev v kočiji in celotna procesija, ki se vije za njima do Buckinghamske palače. Nič nepričakovanega. Izbira pesmi in pridig je bila delno prepuščena njima, Kate si je lahko izbrala avto v katerem je prišla in obleko, sama se je tudi naličila, vse ostalo pa je moralo potekati po protokolarnih zahtevah Britanskega dvora. A le to je tisto, kar privlači. Tradicija, ki se je vlekla skozi stoletja, dogodek, ki vsakih nekaj let obsede Britance in ki se preseli na preostali del sveta. Kraljeva poroka, ki pomeni poroko celotne Britanije. Tisti britanski tradicionalizem, ki ti še pusti nekaj starokopitnega v današnjem svetu, ki je itak čisto razpuščen in ti da občutek nekega reda, neke stare tradicije, ki le ni tako nepotrebna, kot se zdi. Večina, in to močna večina Britancev še vedno podpira monarhijo. Tako lično, skrivnostno, protokolarno. Ob taki poroki je gotovo marsikateremu Slovencu na misel padlo, da bi bilo prav lepo, če bi tudi pri nas imeli kraljico, kraljeve poroke, ustoličevanja, visoke nazive in podobno.

Čar kraljeve družine ni v njihovi moči, ki jo imajo, ampak v simboliki, ki jo nosijo. Prihodnost monarhije torej ne obvisi le na nedavni poroki, ampak počasnemu prilagajanju. Britanci imajo radi dvor in dvor ima rad njih. In ko strogi tradicionalizem postane bolj moderen (kot je bilo vidno tudi na nedavni poroki), ga podaniki razumejo kot bližjega sebi, a še vedno mističnega in odmaknjenega. Tako ravnovesje bo monarhija verjetno ohranjala še dolgo po Williamu in Kate, oziroma po novem kraljevski visokosti valižanskem princu Williamu in kraljevski visokosti valižanski princesi William.

A vi veste, kaj je to kaseta?

Včasih pomislimo, kako hitro beži ves ta čas. Priznam, tudi mladi pomislimo na to. Mislim, da je stvar, ki to najbolj dokazuje, kako se spreminjajo nosilci glasbe. Zadnjič smo (na primer) pri vajah na fakulteti uporabljali kasete. Ja, tiste tastare kasete. In nas je profesorica vprašala, če jih sploh znamo uporabljati. Seveda je bila deležna zgroženih odgovorov, da tega se pa seveda spomnimo. In potem se je sprožil plaz pogovorov, kako smo včasih imeli walkmane (hodi-mož je bil, čisto mimogrede, predlog za slovensko ustreznico, ki se ni prijela) in kako smo vlekli trakove ven s kaset in kako smo poslušali pravljice in kako se je trak pogosto zapletel v predvajalnik …

Doma smo imeli in še imamo pravi gramofon. In ogromno zalogo plošč, ki si jo lastita moja starša. Zelo redko se spominjam, da bi jih poslušali. Vem pa, da gramofona ne znam uporabljati. O tem sem se prepričala, ko sem pri nekih petnajstih letih poskušala prestaviti na naslednjo pesem na gramofonu in uničila iglo. In potem se je začelo iskanje, če sploh še obstajajo igle za ta določen gramofon. Končno smo jo dobili, cena pa je bila (seveda) kar visoka. Pred nami so petdeset let uporabljali gramofon, mi pa svojih kaset izpred petnajstih let ne bi mogli več predvajati, če ne bi imeli kje skritega zaprašenega radia, ki še vrti kasete.

Ali pa zgoščenke. Brez njih si v najstniških letih ne bi mogla predstavljati življenja. To je bilo zame tako svetišče, kot je bila za mojega očeta njegova zbirka plošč. Moj najljubši hobi je bil (in deloma še vedno je) bluzenje po trgovinah z glasbo in kupovanje albumov. Že takrat so mi rekli, da sem čudna, da se to vse da prepečt. Sedaj pa je tu seveda internet in si vse lepo "potegneš na komp" in je to najlažja pot. Dolgo jim nisem verjela, zame je bila glasba v originalnih ovitkih sveta. Sedaj pa vedno bolj ugotavljam, da se mi kupovanje v trgovini ne izplača. Ne zaradi ekonomskega vidika, ampak zaradi vidika formata. Namreč največ glasbe po novem poslušamo z računalnika in kakšnega iPoda ali mobilnega telefona. In gotovo je lažje le dvakrat poklikat in čez sekundo je glasba že na tvojem računalniku. Priklopiš še mobilni telefon in to glasbo lahko poslušaš kadarkoli. Če kupiš glasbeni CD, potrebuješ računalnik, ki ima predvajalnik CD-jev (moj ga nima), pretvornik formata v mp3 in obilo časa, da vsak CD posebej vstaviš v napravo in ven z nje. In to traja neskončno dolgo, samo, da glasbo spraviš tja, kamor jo želiš.

Zato jaz svojih najljubših CD-jev sploh ne utegnem več poslušati. Ker jih nimam na nobeni od sodobnih naprav. Siddhartina Saga je na primer zunaj že več kot leto, kupila sem jo takoj ob izidu, pa je še nimam na računalniku ne na mobilniku. Včasih sem znala na pamet vse pesmi iz albuma v enem tednu. Saga pa je po enem letu še vedno na polici. Ja, saj gre delno za lenobo, ampak zame glasba in avtorstvo počasi izgubljata svoj pomen … Predvsem pa se je spremenila tudi kvaliteta zvoka. Zvok iz gramofona nikakor ni primerljiv z zvokom hreščeče datoteke mp3 formata …

Morda izzvenim nostalgična. Čeprav jih nisem dobro poznala, pogrešam vinilke. In vendar sem skakala ob kasetah Čukov, se zibala v CD-jih Bepopov in Game Overjev (priznam!). In tudi sedaj pač norim na tisto naključno glasbo, ki se s slabo kvaliteto zvoka širi iz zvočnikov mojega računalnika.

Glasba generacij je preživela vse vrste nosilcev zvoka. Morda se pa vse ustali na teh digitalnih datotekah. In potem bodo vsi formati zaživeli v svojem miru do konca svojih dni. :)

Ufff! Potovanja!

Ko me nekaj umiri pa pride drugo.
Pojavi se priložnost in že letim.

Nizkocenovni let tam, skupinska karta za vlak drugje. Pa nima veze, če je to debatni turnir ali kongres študentov novinarstva. Obožujem potovanja. Na lastno pest ali v režiji kakšne čudne agencije. Samo, da je poceni in da se nekam gre.

Če bi narisali moj zemljevid potovanj, ne bi zaobjeli kaj veliko lokacij. Videla sem nekaj Evrope. Sreča me je zanesla tudi v Srednjo Ameriko. In to je to. Ampak za študentski budget sicer dokaj veliko.

Dejansko mi je všeč spanje na avtobusu, medtem ko je destinacija še 7 ur pred tabo. Še tiste avtobusne klime, ki nikoli niso čisto tako tople/hladne kot bi si želel, mi ne hodijo več tako po živcih, kot so mi včasih. In šetkanje po vlakih, ko se voziš na Dunaj ali v Beograd in gledaš tisto pokrajino in smeti ob progi. In bluzenje po letališčih, dolgo čakanje na let, ki ima zamudo. Vse to ima svoj poseben čar.

Česa pa ne maram: dnevnih migracij! Poln avtobus tečnih šolarjev ob šestih zjutraj. Zabasanih cest v smeri proti mestnim središčem. In to vsak prekleti dan! Pločevinasta džungla kamorkoli pogledaš. to je slaba stran migracij. Na vsake toliko je čisto super, ampak vsak dan ... in šans!

Topli dnevi

Nekaj, kar popolnoma obožujem. Ura se prestavi, oblaki se odmaknejo in svetli dnevi prihajajo. Po skoraj polletni sivini se prebuja pomlad in kmalu nato poletje. In stopiš ven in ne potrebuješ dolgega plašča ali puhaste bunde. Dovolj je že, če nase navlečeš le manjšo malenkost že samo zato, da je.

In potem greš ven in vidiš polno kolesarjev in vsak obraz nosi nasmešek in vsaka sončna očala te veselo pozdravljajo. Res zgleda, da so ljudje bolj srečni, ko je zunaj topleje in bolj sončno.
In vsi se bojimo, da bodo te sončni žarki kmalu izginili in se jim veselo nastavljamo. In upamo, da to toplo obdobje ni le začasno.

To pravim danes.
Sredi poletja, ko bodo zadnji izpiti in ko bomo komaj sposobni za kakršnokoli opravilo, si bomo pa želeli vsaj malo klime, ledu, česarkoli, kar bi nas ohladilo.

Ampak, saj vsi vemo: You can't always get what you want ...

Petek!

Mogoče se vam ne zdi očitno. Ampak danes je PETEK!

Ura je sedem, vstanem zgodaj zjutraj, moram biti sveža, moram nujno dol. Moram imeti svojo skledo, moram imeti svoje žitarice. Vidim vse, a čas beži, neprestano tiktaka in vsi hitijo. Moram na avtobusno postajo, moram ujeti avtobus! Vidim svoje prijatelje ... PETEK JE, PETEK JE! Moram biti tu v petek! Vsi komaj čakamo vikend, vikend. Žurka, žurka, žurka, žur. Zabava, zabava, zabava, zabava. Komaj čakamo vikend. Včeraj bil je četrtek. Četrtek! Danes je-e petek. Petek! (Žurka!) Mi-mi-mi tako navdušeni. Mi tako navdušeni. Danes bomo imeli ples. Jutri je sobota! In potem pride ... nedelja! Nočem, da se ta vikend konča.



Če ste do nedavnega v YouTube vpisali besedo "friday", se je kot prvi zadetek pojavila pesem skupine The Cure - Friday I'm in Love. Sprejemljivo. Pred približno enim mesecem pa se je pojavil novi YouTube fenomen. Prej omenjeni komad je po ogledih prehitel za skoraj sedemkrat. Gre za nenavaden fenomen. Čisto naključen, kot je tisti "Jaz hamburger plačam ti, če le pomežikneš mi. Imam žepnino, v svojem srčku pa zaklad." Pa je res tako?

No pa kako sem jaz prišla do te Rebecce Black in njene pesmi z enostavnim naslovom Friday. Enostavno. Nekdo jo je pred kratkim postavil na socialno omrežje s pripisom "This must be officially the worst song ever!" Dovolj prepričljivo, da si stvar tudi ogledaš.

Razlogov za tako popularnost in seveda pripadajoče zgražanje je verjetno podobno veliko kot razlogov, ki jih vidimo za popularnost Damjana Murka ali pa Fredija Milerja. Ker je stvar že sama po sebi tako bizarna, da ne moreš brez, da bi jo gledal. In o tem imel nekega ekstremnega mnenja. Ne gre brez tega. Čisto psihološka stvar. Neumne stvari veliko bolj pritegnejo od ekstremno pametnih.

No ampak, da se vrem nazaj k mladi Rebecci. Če dobro pomislim, sem take podobne pesmice poslušala, ko sem bila mlajša. Včasih je bilo to zavoljo učenja angleščine, včasih pa sem podobne pesmice poslušala v slovenščini, saj so te pritegnile z veselim nasmehom in melodijo, ki gre hitro v uho. Zadnje čase pa opažamo, da take pesmice postajajo vse bolj popularne, če niso bile že prej pa z Miley Cirus in Justinom Bieberjem. Čeprav se nekaterim ne zdita tako zelo debilna, kot je ta Blackova Rebecca. Ne poznam točnega ozadja, baje, da so celo njeno pojavo po medmrežju in drugje plačali njeni starši. Kakšne druge "negativne" stvari o njej ne najdem. Seveda je bila v zadnjih dneh že nekajkrat proglašena za najslabšo pevko in njena pesem za najslabšo pesem vseh časov, ampak res ne vidim kakšne velike grozote v njej. V Sloveniji je polovica "glasbenih" izvajalcev slabših od nje. Fuša ne, melodija tudi ni tako slaba, besedilo je morda malo neumno, ampak redkokatera pop pesem je dejansko kaj pretirano boljša od te. Ne pravim pa seveda, da se mi mala smili. Gotovo pa bo dobro za ugled nje in Justina Bieberja, če čim prej posmaneta duet (ker si ga Rebecca baje zelo želi). Sumim, da bi z ogledi na YouTubu gotovo presegla Bieberjevo Baby.

Ampak vsako tele ima svoje veselje. Uživajte ob šimfanju in zgražanju. Ker taki nismo samo Slovenci, tak je ves svet. In brez zgražanj take "zvezdice" ne bi uživale tako velike pozornosti, kot jo.
Ker pa nočem, da bi bil kdo prikrajšan za zgražanje, pripenjam ta nevrjetni video!

Pridi, pridi kreativni škratek!

Zelo rada pišem.

Ko pa pride do deadlina, ko pride do faksa pa posledično nastopi kreativni blackout. In to prvič, ko imam na voljo vsa sredstva. Ko lahko po mili volji opisujem, šimfam, dobesedno kričim. Pa ne gre.

Blah!

Viktorji po RTV-jevsko

Presežek?
Ne bi rekla.

Velika razlika s prejšnjimi leti?
Tudi bolj težko. Samo to, da so bili prenašani na drugi televiziji pa da na začetku ni bilo treba prenašati tistih nadležnih "modnih strokovnjakinj" s POP TV-ja.

Presenečenja v nominirancih in nagrajencih?
Čisto nobenega.

Humor?
Povprečno enak vsem poprejšnjim letom. Še najbolj zabaven je bil Zrnec, pa še ta podeljevalec. Aja pa mogoče Avdić in Toš.


... V bistvu sploh ne spravim skupaj konstruktivne kritike. Pač bila je neka zmes vsega. Tudi če bi jo zamudila, ne bi bila pretirano slabe volje zaradi tega. Solidna voditelja, solidne točke, solidni podeljevalci (čeprav se vedno najdejo kakšni, ki želijo biti duhoviti, pa samo dolgovezijo) in izstopajoča Alyina obleka tam nekje v publiki.
In to je to. Nimam česa več napisati. Ampak že kar vidim naslednjo številko Stopa, v kateri bodo polovico strani namenili viktorjem. Oni znajo, jaz ne znam.

"Ker ta lajf je kurac!"

Odkar sem ga prvič o gledala, pa do današnjega momenta ga obožujem. Moj najljubši mjuzikel.

V četrtek sem ga gledala na odru Kina Šiška. No in če še sedaj ne veste, kateri mjuzikel imam v mislih, vam z veseljem obrazložim, da gre za Pomladno prebujenje. Če dodam še podatek, da sem ga gledala že trikrat, bom bolj težko skupaj spravila kritiko, ker predstavo naravnost obožujem.
(Spoiler alert: Če predstave še niste gledali; nadaljni tekst razkriva nekaj vsebine.)

"Ker vsak ma svoj junk in moj junk si ti"
Zakaj mi je to najboljša stvar, ki sem si jo kadarkoli ogledala je težko povedati v enem stavku. Ker pač? Ker se začenja z eno preprosto temo: najstniki na koncu 19. stoletja. Kako se iz njihove mladostniške razigranosti razvije mračen preobrat. Za katerega je večinoma kriva družba in seveda: odrasli. In potem je vse to podprto z noro carsko najbolj legendarno glasbeno podlago in koreografijami, ki ti zlezejo pod kožo.
Pa kako igrajo! Tokrat sem jih gledala iz druge vrste (stojišč) in opazovala njihove obraze. Klemen Slakonja in Iva Krajnc sta bila seveda najboljša. Kot, da bi čutila točno to, kar igrata. Kot, da bi dejansko živela v času "nevednosti". Pa še vedno z iskrivimi pogledi.

"Dej, dotakn se me!"
Predstava se začne nedolžno, z bežnimi dotiki, dekliškim hihitanjem in fantovskim fantaziranjem o dolgih ženskih nogah ali učiteljici klavirja. Pa potem odkrijejo (razen preveč razgledanega Melchiorja), da res ne vedo nič o realnosti. Da je zanje svet le dominanten svet Cerkve in preveč oziroma premalo zaščitniških staršev. Da živijo v rožicah ali pa v peklu. Vmesne sfere ni. In ko se ji skušajo približati, je to zanje usodno.

"Ta telesa nosjo krivdo vso"
Otroci so krivi za to, da živijo v svojem telesu, ki ne pozna predsodkov in moralnih načel.
Wendla je izvedela zgodbo Marthe, ki jo oče tepe in zlorablja. Sama ugotovi, da v življenju dejansko ni še ničesar čutila. In v tej svoji nevednosti prosi Melchiorja, da jo pretepe. Pa še vedno ničesar ne čuti in se počuti apatično. Ko se odločita, da se skupaj upreta, to vodi v usodne posledice. "Wendla, ti si noseča!" -"Ja pa saj nisem poročena!" Pomladno prebujenje je neke vrste sinonim za propad. Ko odkriješ svoje prave nagone, je že prepozno. Da ko odkriješ svet zunaj zadrgnjenega sveta, ki ti ga vsiljujejo avtoritete, je to začetek tvojega konca.

"Kam bom šel, ko bom šel tja?"
Potem je tu Moritz, ki ni ustregel zahtevanim standardom, ki so mu ga postavili odrasli in je odšel. Zapustil tudi svojo prijateljico iz otroštva in šel. "Pa vse kar bi moral reči je ja." Šel je tako, da se je ustrelil. Starši pa so za to krivili Melchiorja, ki mu je le predstavil svet realnosti. In potem gre še bolj navzdol.

"O tem govort ne smem, o črni temi vse vem."
Mladostniški samomori, posilstva, zlorabe, nosečnosti, poboljševalnice, splavi, homoseksualnost in podobno. Vse zaradi predsodkov in nevednosti. In vse to v enem mjuziklu. Ponavadi si pod mjuzikli predstavljamo vesele pesmice in srečne konce. Ta prav gotovo ni tak. In to je tudi razlog za njegovo šokantnost in za polno nas, ki smo šli predstavo gledat več kot enkrat. Pove ti šokantno zgodbo konca 19. stoletja. Zato je bila tudi nekaj časa prepovedana.


Obožujem Pomladno prebujenje, ker bi se od njega dalo povleči vzporednico z današnjim časom. Ker obstaja mladina, ki ne ustreza zahtevam družbe in je zato odrinjena. Mogoče ne tako ekstremno, kot to prikazuje predstava, ampak še vedno. Verjetno je tu še en razlog za njeno popularnost. Torej, kdor še ni gledal, marš v MGL. Zagotovljene tri ure osupljenosti, dobre glasbe in občasnega humorja.

Premor z razlogom

Že nekaj časa nisem pisala. Ampak upam, da bom dala upravičen razlog.

Začela sem se namreč vedno bolj posvečati govorjeni besedi. Sliši se strokovno, kratko rečeno: govorim. Lotila sem se pač študentskih debat v angleščini in slovenščini, plus to, da sem posnela svoj prvi radijski prispevek in da z veseljem obiskujem predmet z imenom Kultura govornega izražanja. Spet izpadem pretirano superiorna ... Resnica je, da nimam pojma. Čeprav je veliko stvari, o katerih bi lahko danes pisala, mi zmanjkuje časa in je tu radijska zadeva za tolažbo. Pravice pridržane. ;)

Jezikovno pametovanje

Danes sem se določila, da prikažem, kaj počnem na faksu. V prvem letniku sem spisala ta jezikovni kotiček, ker mi ni vseeno za naš jezik. :D Torej, tu je to legendarno jezikoslovno šimfanje (verjetno sem ena redkih, ki me take stvari fascinirajo, presodite sami).

ALI HRABRO DEJANJE SPLOH LAHKO PRIPIŠEMO ŽENSKI?

Ne, sploh se ne nameravam spuščati v bitko med spoloma. In res ne mislim razpravljati o tem, kdo, moški ali ženske, je bolj pogumen, hraber, herojski, in podobno. Lotila se bom (verjetno na žalost marsikoga) manj provokativne teme. Poglobila se bom v uporabo ženske oblike samostalnika heroj. Z ženskimi heroji sem se »spopadla« že v gimnaziji. Vsak dan me je v avli Gimnazije Poljane pričakala »VIDA JANEŽIČ NARODNA HEROJINA« po kateri je bila šola tudi nekaj časa poimenovana. No, ne ravno ona, njen doprsni kip. V resnici se šele zdaj zavedam, da sem napis vedno brala narobe. Namesto herojina, sem besedo prebrala herojinja, verjetno mi je bila zadnja beseda bolj domača. Torej takrat s hrabrimi ženskami še nisem imela večjih problemov. Zbodle so me, ko sem nedavno listala Delo. V ponedeljek, 12. aprila (2010) je nek heroj (ali je bila morda ženska?) z inicialkama C. R. v prispevku »Upraviteljica žerjava, ki je zanetila upor« zapisal: »Ko so Agnieszko, katoličanko in aktivistko Solidarnosti, leta 1980 odpustili iz službe, je kmalu postala prava heroina.« Heroina? Ta beseda me prej spominja na eno najhujših drog, kakor pa na neko junaško osebo. Ampak mogoče se motim. Zanima me, kaj o tem menijo priročniki in korpusi.

Ko sem se lotila te teme, sem razmišljala na kakšne vse načine lahko to besedo zapišem. Našla sem jih kar šest: herojinja, heroinja, heroina, herojina, herojka in heroika. Seveda bi morala preveriti njihovo ustreznost in če je mogoče možna še kakšna (sedma!) beseda. Na začetku mi pade v oči, kako program za urejevanje besedil (Microsoft Office Word 2003) podčrta neustrezno zapisane besede. Podčrta mi jih polovico: heroinja, herojina in heroika. Torej, če bi se sklicevala le na računalniški program, bi bila ustreznost herojinje, heroine in herojke na mestu. Seveda pa se ne moremo zanesti le na urejevalnik besedil. Posvetovanje s slovarji je bolj primerno. Moška oblika samostalnika heroj ima v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1994) dva pomena in pod obema navaja sopomenko. Prvi pomen heroja je junak, torej tisti, ki je storil pogumno dejanje, drugi pa polbog, bitje z božanskimi in človeškimi lastnostmi. Ženski obliki heroja sta dve, vendar se ločita po pomenu. Kot ženska oblika od heroj se pojavi herojinja. Tu je sicer tudi heroina, vendar z drugačnim pomenom, saj pomeni glavno žensko vlogo v literarnem delu ali pa žensko, ki igra same vloge močnih značajev. Zraven je tudi sopomenka, junakinja. Slovenski pravopis (2001) pravi drugače. Podobno kot SSKJ, heroju postavlja sopomenko junak in za žensko obliko navaja herojinjo, dodaja pa ji še eno žensko obliko in sicer herojko, katere v SSKJ ni. Heroine pravopis ne omenja, je pa tu heroika, ki pomeni junaškost, kar pa ne spada v to razpravo (razen, če v korpusih slovenskega jezika najdem to besedo rabljeno v pomenu junakinje). Sršenov jezikovni brus Jezik naš vsakdanji (1998) teh besed ne obravnava. Priročni slovar tujk (2005) pa vsebuje razlago besede heroina, ki ima tri pomene: junakinjo, glavno igralko in osrednji ženski lik romana.

Med brskanjem po korpusih FidaPLUS in Nova beseda sem ugotovila, da veliko piscev uporablja slovarsko ustrezno različico samostalnika heroj, herojinja. Seveda je to težko primerjati s (prej sem ugotovila, da ni sopomenka) heroino. Slednja nam da veliko zadetkov, a večina se jih navezuje na drogo heroin, oziroma rodilniško obliko tega samostalnika. Samostalnik sem zato iskala brez imenovalniške oblike in presenetljivo sem skupaj dobila več zadetkov kot pri besedi herojinja. Preverila sem, v kakšnem pomenu besede je zapisana heroina in v nobenem od zadetkov, ki sem jih pregledala, heroina ni omenjena v pomenu osrednje ženske v literarnem delu. To sem preverila tudi tako, da sem iskala gesli narodna herojinja in narodna heroina, ki sta se v prejšnjih iskanjih zdeli pogosto rabljeni besedni zvezi. Število zadetkov je približno enako, čisto malo več jih ima narodna herojinja. Ostale besede, ki sem jih v začetku navedla, so redkeje rabljene. Herojka je tu še nekako vidna, heroinja se pojavi štirikrat, herojina pa dvakrat v obeh korpusih. Vendar lahko rečemo, da je to število zanemarljivo. Pohvalila bi rabo besede heroika, saj je v vseh zadetkih, kjer je napisana, rabljena v pravilnem kontekstu. Korpusi so mi torej odgovorili, da sta v rabi predvsem besedi herojinja in heroina ter da sta največkrat rabljeni za žensko, ki je storila junaško dejanje.

Sklep je sledeč: najustreznejši izraz za moško obliko heroja je herojinja. Tej v prid sodijo Slovar slovenskega knjižnega jezika, Slovenski pravopis in oba korpusa. V korpusih je rezultat skoraj izenačen z besedo heroina, ki ima le v slovarju tujk med drugim tudi pomen junakinje. Po SSKJ je njen pomen čisto drugačen, v pravopisu pa je sploh ni. Tu bi lahko rekla, da gre za napačno rabo ali pa, da gre za prevzemanje pomena besede herojinja. Na tem mestu bi veliko raje namesto besede heroina svetovala besedo herojka, ki je omenjena v Slovenskem pravopisu, rabljena je sicer manj, a ima vsaj v enem slovarju pravilno sopomenko junakinja. Napis pod kipom v avli moje bivše šole je torej vsaj po današnjih pravilih zapisan napačno. Izraza slovarji ne podpirajo, v javnih besedilih pa se skoraj ne pojavlja. Mogoče bi razlog za uporabo te besede našla v zgodovini gimnazije, saj ne vem točno kdaj je bil kip narejen, vem pa, da se je gimnazija kar veliko let prejšnjega stoletja imenovala po Vidi Janežič. Beseda herojina je morda bila takrat bolj rabljena. Sicer pa je po Toporišičevi slovnici »/m/oški spol /…/ slovnično nezaznamovan nasproti ženskemu, zato se v primerih, ko je jasno, za kateri spol gre, samostalniške besede in oblike moškega spola lahko rabijo namesto ženskih: Ana (to dekle) je arhitekt; vendar ima prednost ž. oblika arhitekta.« (Toporišič v Kalin Golob 2003, 94) Torej bi lahko (po vsej tej dilemi, katero besedo uporabiti) preprosto rekli: »Vida je heroj.« S tem bi se izognili vsem zagatam. Vendar Kalin Golobova v svojem jezikovnem kotičku iz leta 2003 trdno podpira uporabo ženskih ustreznic (ali tvorbo novih), če je le možno. Tu bi se strinjala z njo. Kljub vsemu se mi zdi še najboljša beseda, ki bi jo lahko uporabili namesto vseh heroin, herojinj, herojk in ostalih možnih oblik sopomenka junakinja. Pomen je isti in slovarsko najbolj ustrezen, junakinja pa ni tujka. Pa še na drogo ne spominja.

Vida Janežič - Lučka

Viri in literatura:

- C.R. 2010. Upraviteljica žerjava, ki je zanetila upor. Delo, št. 83 (12. april).

- FidaPLUS, korpus slovenskega jezika. Dostopno prek: http://www.fidaplus.net

(22. april 2010).

- Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in avtorji. 1994. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS.

- Kalin Golob, Monika. 2003. Jezikovne reže 2. Ljubljana: GV Revije.

- Nova beseda. Dostopno prek: http://bos.zrc-sazu.si/s_beseda.html (22. april 2010).

- Priročni slovar tujk. 2005. Ljubljana: Cankarjeva založba.

- Sršen, Janez. 1998. Jezik naš vsakdanji. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

- Toporišič, Jože. 2001. Slovenski pravopis. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Ema ali kako se najbolje uvstiti na eminentnem glasbenem tekmovanju

Kakor je bila do sedaj Slovenija razdeljena na tiste, ki so za Pahorja in tiste, ki so za Janšo, je sedaj razdeljena na tiste, ki so za April (aka Špelo) in tiste, ki so za Majo Keuc. Verjetno sem ena redkih, ki ostajam nevtralna. In mogoče sem tudi ena redkih, ki imamo za to svoje razloge.

Ema je iz zgodovinskega vidika (na katerega se je veselo naslanjal po mojem mnenju najboljši slovenski multipraktik Klemen Slakonja) nekako recept za poraz. Mogoče je to zelo grobo rečeno, ampak definitivno nas nobena pesem iz tega izbora še ni popeljala na prvo mesto imenitnega tekmovanja, uradno imenovanega Eurovision Song Contest. Nekaj jih je bilo res zelo dobrih, tudi uvrščenih med prvih deset, ampak zgodbe o uspehu še nismo doživeli. Je kriva naša majhnost, mogoče le kompleks majhnosti, zla radodarnost sosedov, neprepoznavnost, premalo izseljencev, pomanjkanje glasbene domišlije, ...? To bi verjetno najbolje vedela Miša Molk, najbolj zagreta iskalka recepta za uspeh. 16 let, 16 različnih taktik, 0 zmag.Vsako leto se pač lotijo druge taktike. In če letos ne bo uspelo, bo tu spet nova taktika. Nekoč so celo razmišljali, da sploh ne bi sodelovali. To je tista namišljena trma, ko ti nekaj ne gre, pa enostavno odnehaš. Ampak Slovenci se ne vdamo. S polno paro še naprej vztrajamo. Ker nekega dne nam bo pa že uspelo. Kaj je že tisto, za kar se borimo. Mislim, da nihče ne ve natančno. Gre za neko evropsko priznanje glasbene odličnosti zaradi katerega moraš (bi vsaj naša država morala) zbrati vsak evro, da postaviš spektakel, ki ga Evropa še ni videla. Kaj je že bilo z Estonijo? Saj res, razmišljali so, da se izvedbe sploh ne bi lotili, da je prevelik zalogaj. Letos bodo v Düsseldorfu zaradi uporabe stadiona za namen velikega glasbenega spektakla morali postaviti še en stadion, da bo nogometna ekipa takrat sploh lahko igrala domače tekme. Norosti ni in ni konec. Seveda je druga zgodba, kaj vse se počne za šport. Tokrat mi je celo všeč, kaj vse se počne za glasbo. Za glasbo, ki združuje narode. Spet je tu druga plat, ki govori o tem, ali gre sploh za glasbo (saj je to nenazadnje Evrovision SONG Contest) ali gre za tekmovanje v največjem šovu, ognjemetih in specialnih efektih. Ampak, če se vrnem na Emo.

Imeli smo res nekaj obupnih pesmi, ki so nas zastopale na Evrosongu. Če se spomnimo Karmen Stavec z Nanana pa Duo Platin s Stay forever, da ne pozabimo na predrago Rebeko Dremelj z Vrag naj vzame, pa še tazadnjo norost od Narodnozabavnega rocka. Mogoče res ni bil tak obup od obupa, vsaj želeli smo si tako, v vsak komad vlagali upanje, "no mogoče nam pa vseeno rata".
Ampak, če pomislimo globje, saj na izborih tudi ni bilo kaj veliko izbire. In ko smo naprimer izbrali Omarjev Stop in recimo Alenkin Cvet z juga ni bilo neke večje konkurence, za katero bi res lahko rekli, da bi imela kakršnokoli šanso za kakšno točko na velikem tekmovanju. Taka je bila Ema doslej. Potem so se pa spomnili nekega super recepta: "Povabimo le po našem mnenju najbolj kvalitetne izvajalce v Sloveniji, ker ljudje imajo itak za en drek okus, finaliste bodo pa izbrale tri babe." In temu receptu smo bili priča letos. Če odštejemo grozno čezprevajanje Severine in nasploh hvaljenje komisije (ker vsak komad pa res ni bil takooooo zeloooo dober), je Ema izpadla kot ena solidna prireditev. Letos se niti enkrat nisem resno prijela za glavo, misleč, kako se lahko zgodi taka groza od glasbe (če bi tem skropocalom sploh lahko tako rekli). Letošnje Eme sem se dejansko veselila, predvsem zaradi polovice izvajalcev. Malo so me edino razočarali Time To Time. Ampak, saj smo itak vedeli, okoli koga se bo vrtela cela prireditev: Maja Keuc. In če je kdo dvomil v njeno zmago... halo, več kot dvakrat več glasov je dobila. Ker to je tudi ena značilnosti Eme (pa tudi izborov drugih držav): zmagovalci oz. udeleženci izborov talentov ponavadi zmagajo ali se zelo visoko uvrstijo tudi na predizborih. Koliko smo jih že imeli: Omar (direktno iz Bitke talentov na Evrosong), Anžej, Eva Černe, Nina Pušlar, in sedaj Maja Keuc.

Torej, večina letošnjih komadov je bila presenetljivo dobrih za tovrstni izbor, zato se tudi držim mnenja, da nimam mnenja o tem, katera od finalistk bi si bolj zaslužila zmago. Ne želim se pridružiti vsesplošni slovenski foušariji in šimfat vsevprek. Prav tako ne želim kritizirati mnenja žirije, ker tu gre zlasti za osebni in glasbeni okus. Letošnjo Emo sem prvič jemala na podoben način kot ponavadi gledam na izbor za pesem Evrovizije: kot glasbeni užitek. Fasciniralo me je tudi to, da sta obe finalistki mojih let. Ob tem sem se spomnila, da ko sem bila mlajša in sem gledala Evrovizijo, sem komaj čakala, da bom stara 16 let in da se bom lahko prijavila. Kako naivno, če pomilsim sedaj.

Kakorkoli. Letošnja Ema je presenetila, kakorkoli jo vzameš (če ne zaradi drugega, zaradi samega voditelja - presega Zrneca). Imamo novo predstavnico. Kakorkoli se uvrsti, še vedno bo naša in še vedno bo imela super glas (čeprav mogoče ne bomo nikoli razumeli besedila, ki ga je pela). Hvala RTV-ju za končno enkrat dober izbor in hvala vsem udeležencem, da jim Ema (ki je doslej slovela po nizkem nivoju) ni bila pod častjo. Pa hvala Klemnu Slakonji za pretanjene glasbene šale. Kuhinja je pa vedno če je tu komisija. Sprijaznite se ljudje.

Glasba je. So tudi dobri glasbeniki. In ti bodo dobri ne glede na to, kako dobro se uvrstijo na Evrosongu.

Let's say I blog ...

Včasih pomislim, kaj vse bi si zaslužilo podrobnejše obravnave. V medijih, na internetu, v mislih ljudi, čemerkoli. Včasih tudi pomislim, koliko stvari se znajde v vsakodnevni agendi. In verjetno je za to veliko (pomembnih in nepomembnih) razlogov.
Danes je bil moj prvi dan faksa po skoraj mesecu. Začele se je drugi semester, ki je (na moje veselje) veliko bolj praktičen. Se je pa že sedaj začelo "brainstormanje". Pač katere teme bi obravnavala in jih prikazala na zanimiv način, ki ne bo zanimiv le meni, ampak (najpomembneje) drugim. Po glavi mi roji polno idej. Ampak ponavadi se vedno ustavi le pri tem. Naslednji korak je realizacija. Ufff ... kaj je že to? :D Druga stvar je pa tudi to, da veliko zamisli tudi izpuhti iz glave ...
Evo, vsaj en blog sem (recimo) spravila skupaj, pa še ta je bolj zase. That's a start.